Fibbia
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.300 m
Na poti iz Švice domov sva želela opraviti še kak turni smuk. Na "švicarskem Snežaku" (https://www.gipfelbuch.ch/) sva videla opis s prelaza Furka, ki se nama je zdel zanimiv. V nedeljo popoldne sva se pripeljala v Andermatt in še isto popoldne na Gotthardpass ter na Furkapass pogledat razmere. Dostopi s Furke se nama niso zdeli posebej privlačni, na Gotthardu pa sva srečala turnega smučarja, ki je bil na Pizzo Lucendro in je pohvalil razmere. Zato sva sklenila, da greva naslednje jutro na Gotthard, in sicer na Fibbio, ki je tako kot Pizzo Lucendro klasična tura s tega prelaza, le malo krajša je.
Prespala sva v Gasthaus St. Gotthard v Ospendalu (križišče cest na Gotthard in Furko). Lastnik nama je pri zajtrku povedal, da sva prva tujca po lock-downu; zadnji tujci pred zaprtjem pa so bili prav tako Slovenci, in sicer skupina turnih smučarjev z vodnikom Thomasom. Ni nama bilo treba dvakrat ugibati, da sva ugotovila, za katerega Tomaža gre...
Naslednje jutro vreme ni ubogalo napovedi; zjutraj je celo malo deževalo, prelaz in vrhovi nad njim pa so bili zaviti v gosto meglo. Po opisu sodeč je vzpon na Fibbio precej enostaven: slediš eni dolini (Riale dellla Valletta) in ko dosežeš naslednjo dolino (Valletta di San Gottardo), se po njej vzpneš na vrh. Za vsak slučaj sem prejšnji večer na spletu poiskal gps sled in si jo naložil v aparat; če je ne bi imel, ne bi s prelaza naredila niti metra. Teren je (vsaj v megli) zelo nepregleden, omenjeni dolini sta povsem neizraziti in v spodnjem delu sploh nisva videla, kako bi se dalo povezati snežne jezike. Bolj ali manj po kopnem sva sledila gps sledi in po dobre pol ure sva lahko stopila na smuči. Vzpenjala sva se v meglo, ne da bi videla, kam greva oziroma, kje bi bilo ugodno za smučanje. Sprva sva še upala, da se bo sčasoma megla razkadila; ker se to ni zgodilo, sva imela malo pod vrhom dovolj in sva obrnila.
Pri smučanju sva striktno sledila smeri vzpona, kar je pomenilo zavijanje v ozkem hodniku in dolge prečke; smuči sva snela, kjer sva jih pri vzponu nataknila in nato peš sestopila na prelaz. Medtem se je megla malo dvignila in sva uspela videli, kje bi morala smučati, da bi prismučala skoraj na prelaz, a takrat sva bila že prenizko.
Enkrat v lepšem vremenu in malo bolj zgodaj po odprtju prelaza bi se vsekakor splačalo še enkrat priti sem.
Zadnja sprememba: 23.06.2020 ob 09:02
Poglej si še
Heidi, daj mi jurja
Božanski Lenzspitze