Trenutne razmere

Heidi, daj mi jurja

tor, 23. jun 2020

Aleš Rotar

Visoke Ture, skupina Ankogel-Reisseck-Hafner | Mittleres Schwarzhorn

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.950 m

Zazelel sem si se vsaj se enega jurja, pa sem zacel s tem imenom zaznamovan projekt, seveda cezmejni. Heidiland je sicer Engadin, a dotja nisem segel, skilil pa sem okoli Svete krvi in v dobro staro Malto. Variant je bilo vec, kandidate pa so vzela krovska dela, druzinske obveznosti, Pridnost in kar je tega. potem je dodalo svoje se vreme in tako sem v soboto in nedeljo bolj ali manj slabe volje gledal fotke na netu, se najbolj sem se prav pokranjsko razveselil Francetovega pogleda na Kolmbeinspitze skozi s kapljami olepsano vetrobransko steklo.

Na kartko: po vseh kolobocijah sem ob necloveski uri v torek zvekle starega bianchija, 26 colskega iz hleva, ga stlacil s tono krame v avto in hajd na Korosko. Bomo videli, kam. Ceprav sem nihal med Teufelkampom in Hochalmspitze, so me oblaki pri Spitalu dokoncno prepricali, da se samemu ni klatiti po megli in po ledenikih, pa sem koncal na parkiriscu ob jezu. Edini gps track v uri je bil za Schwarzhorn, pa se zanesljivi viri na Snezaku so ga lepo priporocili. S kompletno kramo na hrbtu sem jadarl v vetru po tokrat bistveno manj mokri cesti, pritiscal do bajte v Kleinelend in z veseljem ugotovil, da je trak se zvezen. Bo jurja?

V pustem in vetrovnem jutru sem brcal v trd sneg, ceprav sem videl stare sledi nedvomno domorodcev, samo ti so tako prepricani v Kickkehre, da so kickali tu gor. Visje ko sem sel, lepse je bilo, svizci so zvizgali, sonce ni nazigalo, meni pa se je ze zdelo, da slisim cloveske glasove. In res, lokalci, dva in potem se eden so nasli prehode v vpadnici sedla med velikim in srednjim. Krasno so krmarili in risali sinusoide, sline so se mi pocedile. Postal sem se boljse volje, ce so namrec na delovnik sleparili tu, mora pa tole res biti geheimtipp. Proti vrhu je slo lepo zvezno, malo sem sledil predhodnike, malo sam optimiral, na grebenu je sonce zacelo topiti oblake in v vetru sem splezal po mokrih in blatnih skalah na vrh. Oh, kako se mi je tozilo po pakleniskih luskicah izpred tedna, tu so se je vse majalo in svinjalo. Ankogel in Hochalmspitze sta bila trdno v megli, zato mi ni bilo vec zal, da sem sel na rezervni vrh.

Smuka: eh, na zacetku zlajfa, bela in mokra, a po kaksnih stotih visincih cisti uzitek v vseh barvah: beli, rjavi, pa se zelenkasti in celo rdeci. V ozini pred zadnjo strmino so mi lokalni predvozaci lepo odrinili drobir in v ciljno areno med kravjeki zem se pripeljal s sirokim nasmehom.

Heidi, bilo je deset metrov manj kot jurja, ampak kaj bi to ob takem geneimtippu. Ni Lenzspitze (respect!!!), a po mojem skromnem mnenju eden od najbolj prezrtih smukov v okolici, pa ceprav vsem na oceh. Jurja brez metra preck in druge potrate. Pa se ena lekcija: ni rezervnih ciljev, vsi so pravi.