<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?>
<rss version="2.0" xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom">
  <channel>
    <title>Snezak.si - razmere</title>
    <link>https://www.snezak.si/</link>
    <description>Aktualne informacije o snežnih razmerah v gorah, opaženih snežnih plazovih, nasveti za varno gibanje v zasneženi pokrajini.</description>
    <lastBuildDate>Sat, 06 Jun 2026 00:00:00 +0200</lastBuildDate>
    <atom:link href="https://www.snezak.si/rss-razmere.xml" rel="self" type="application/rss+xml"/>
    <item>
      <title><![CDATA[Mont Blanc]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/mont-blanc.html</link>
      <description><![CDATA[Na prvi dan meteorološkega poletja, skoraj točno opoldne, smo stali na najvišji točki Alp, pripravljeni, da se spustimo s smučmi dva in pol kilometra nižje do Plan de l’Aiguille. Pa pojdimo lepo po vrsti. Plan je bil, da se tu znajdemo en dan kasneje, vendar smo se prilagodili neugodni vremenski napovedi in stisnili z aklimatizacijo. V Chamonix smo prispeli dva dni prej. Še preden se vkrcamo na nihalko, v mestu srečamo skupino treh Slovencev, ki so Mont Blanc že odsmučali. Med njimi
je bil celo eden, s katerim sem se srečal skoraj dva meseca nazaj v dolini Vrat pred vzponom na Stenar. Nastanili smo se v Refuge des Cosmiques, nedaleč stran od Aiguille du Midi. V koči srečamo drugo trojico Slovencev, ki so naslednji dan izbrali direktno varianto proti MB. Tudi tukaj je bil en član ekipe, s katerim sem se srečal dva tedna nazaj v Jugovi grapi. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen ;--) Naslednji dan je bila po prvotnem planu predvidena aklimatizacija na Mont-Blanc du
Tacul, a smo se odločili, da se z žičnico spustimo na Plan de l’Aiguille in od tam nadaljujemo proti Refuge des Grands Mulets. Pri srednji postaji nihalke snega ni, zato se v pancarjih na nogah in s smučmi na nahrbtniku spustimo do snežišča, sledi vzpon na smučeh, pa spust, pa vzpon, pa spust, vse dokler ne pridemo do Glacier des Bossons. Tam se navežemo in ledenik prečimo delno na smučeh, delno peš, dokler ne pridemo na njegov zahodni rob. V tistem trenutku se nad nami ogromna
gmota črnega ledu ali pa skale odloči, da se skotali navzdol. Nadaljnjo pot navzdol ji je na našo srečo preprečila luknja v ledeniku in tam se je ustavila. Nekaj sekund smo samo opazovali, kam bo zadeva zavila, potem pa pospešili na smučeh proti Refuge des Grands Mulets. Počasi so se na nebu začeli zgrinjati oblaki in pozno popoldne je že začelo rositi. Nadejali smo se pršiča vsaj do višine gležnjev. No, kot se je izkazalo, so bile želje prevelike, vreme nas je obdarilo le za
prst debelo snežno odejo. Naslednje jutro je bil zajtrk naročen ob dveh. Zjutraj je še vedno rosilo, gledali smo vremenski radar in se odločili da počakamo, ker biti že v začetku moker in prispeti v takem stanju v močan veter, ki je bil napovedan, res ne bi bilo smiselno. Malo pred četrto zjutraj so padavine končno ponehale. Akcija. Vzpon smo seveda začeli s čelkami, najprej brez srenačev, potem pa je bilo vedno bolj trdo in strmo,  tako so se srenači preselili na smuči. V neki
točki tudi to ni bilo dovolj in smo strmo stopnjo prečili peš. Ves čas smo previdno iskali prehode med ledeniškimi razpokami, kadar pa so seraki bedeli nad nami, smo korak pospešili. Na izravnavi pade odločitev, ki je že nekaj časa tlela, da na vrh ne gremo po normalni smeri, ampak po vzhodni strani, ker bi bile smuči tako več časa na nogah kot na nahrbtniku. Na naslednji izravnavi nas je pričakal res močan veter. Spet je sledil strm vzpon z derezami. Pod vršno flanko se odločamo
ali ostati na smučeh ali pa nadaljevati z derezami. Pobočje je bilo kar precej trdo in spihano, tako da odločitev ni bila pretežka. Ko se vzpenjamo proti vrhu, pod nami zaslišimo helikopter. Po kasnejšem pripovedovanju se je eden izmed dvojice Italijanov, ki nam je sledila, odločil da ne bo nadaljeval poti, niti se vračal nazaj. Zato je poklical helikopter, čeprav je bila večina težav že za njim. Na vrhu se preselimo na južno stran grebena, kjer je zavladalo popolno zatišje. Ker
nas je na vrhu božalo sonce v brezvetrju, smo se tam zadržali skoraj celo uro. Smučali smo nenavezani od vrha do zadnje snežne zaplate. Seveda smo se nekako držali špure, ki sta si jo zamislila Nejc in Martin v labirintu špalten in ogromnih blokov serakov, ki so ves čas grozili da se prevrnejo po zakonu gravitacije. Sneg je bil v zgornji flanki relativno trd, tako da smo si zaklenili vezi. V kanalu ob serakih je napihalo precej novega snega, zato je bila smuka tam najboljša. Nad Refuge
des Grands Mulets pa je sneg postal moker in nepredelan, idealen za lomljenje nog vse do ledenika Bossons. Sledila je zgodba prečenja čez ledenik, kjer smo se spet navezali. Za konec še mukotrpno vzpenjanje s smučmi na nahrbtniku delno po snegu, delno po kamnu ter dolga prečka vse do Plan de l’Aiguille, kjer smo odsmučali še zadnji snežni jezik tik pod postajo nihalke.Večjih težav ni bilo. Zaradi pogostega snemanja psov pri nekaterih lepilo ni več prijelo, zato je bilo treba kože
pritrditi s silvertejpom. Spal sem bolj malo in slabo zaradi razlogov, ki jih ne bi našteval. Če koga zanima še francoska kulinarika, naj omenim, da je hrana v kočah v treh hodih. Najprej juha s sirom in trdimi začinjenimi koščki popečenega kruha, glavna jed je mešanica mesa in riža ter na koncu sladica, v takšni ali drugačni čokoladni varianti. Za klanec so bile glavno gorivo frutabele, tablete, haribo žele bonboni in podobne neumnosti z izdatnim deležem sladkorja. Glavobolov
zaradi višinske bolezni ni imel nihče, kar kaže, da je bila tudi tako skromna aklimatizacija dovolj. Seveda smo preventivno jemali aspirine in skrbeli za dovoljšno hidracijo telesa.Iz poletnega Chamonixa vas pozdravljajo Nejc, Martin, Melita, Dare in moja malenkost.]]></description>
      <author><![CDATA[Florjan Štigl]]></author>
      <pubDate>Sat, 06 Jun 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/mont-blanc.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Breithorn 4164 m - Genova 0 m]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/breithorn-4164-m-genova-0-m.html</link>
      <description><![CDATA[Nekako do sedaj nisem našel časa in tudi prave energije za pisanje o našem podvigu od katerega je minilo že skoraj en mesec. Torej s Breithorna do Genove.V petek 9. maja se nas je pet fantov od fare in ena punčara že zgodaj zjutraj zbralo v Ljubljani. Jure ni želel naložiti mojih skromnih 3 torb in 5 kovčkov. No, z AI smo le vse spravili v oz. na Kofler kombi, tudi štiri naprave za nožno mlinčkanje in šest parov dil. Hi konjiček je odbrzel proti Cerviniji. Z enim burek Neva in enim
burek Kemo postankoma smo bil kar kmalu na parkirišču pod žičnico za na Testa Grigio. Do zadnje gondole smo imeli več kot dovolj časa, tako smo lahko v miru pripravili vso opremo. Torej za vzpon na 4164m, vijuganje nazaj v dolino in kolesarjenje iz Cervinie do morja blizu Genove. Glejga zlomka, pravi Brin, tale Jučkova guma pa ne bo cela prišla do cilja, tako smo na Cipolliniju že preventivno zamenjali plašč. Še nekaj insta poz in objav na različno socialo, pred odhodom na gondolo.
Potem so nas tri žičniške naprave pripeljale na Testa Grigio oz. Plato Rosa 3480 m. Odsmučali smo do sedla Teodulo in popadali v ležalnike pred kočo Teodulo na 3317 m. Dokler nas je grelo sonce smo se hladili s točenim, nato smo se translerali v zaprte prostore in se pogreli z grapo. Srečali smo še štiri Slovence in kot kaže smo bili gostje v koči le mi Slovenci. Bil je prav prijeten zelo “intelektualen” večer. Popapcali smo dobro večerjo. Nekateri prej nekateri kasneje in na
različnih koncih, smo popadali v postelje. Moje spanje je žal izgledalo tako: branje, googlanje in razmišljanje o …Ob 3h zjutraj auf. ustaj vojsku. Iskanje ekipe po koči, zajtrk, kafe in kafe. Z akademskih petnajst smo, s kožami na smučeh, le odbrzeli proti Breithornu. Ob soju zvezd smo s čelnimi svetilkami sopihati mimo Testa Grigie in čez smučišče. Lepa špura nas je vodila mimo Klein Matterhorn-a, čez plato do zadnjega vzpona. Po kratkem postanku, fotoshootingu in nekaj
kramljanja, smo zahlastali po zraku v zadnji vzpon. Na vrhu je bilo nekaj slikanja, “pametnih” pripomb in veselja, saj nas je čakalo 20-30 cm pršiča. Dva fantiča, Neva in moja skromnost smo zavriskali po pobočju. Res nora smučarija nam je risala nasmehe do ušes. Tudi nižje po progi je še Jure priznal, da so bila tudi rebrca vrhunska. Skoraj 2200 v.m. veselja se je končalo 20 metrov od kombija. Akademskih petnajst se je malo pomnožilo, a nič ne de. Sledilo je slačenje in
oblačenje v kolesarske cote. Nafilali smo si gele, bare in “enerđi drinke”. Že od zjutraj smo se basali s hrano in tak trend smo tudi pri kombiju nadaljevali. Za nami sta iz Breithorna prismučala še Kemo in General, ki sta bila naš “support team”. Pet besed smo rekli, en monster in bili smo na kolesih. Kar frčeli smo dol po cesti 1800 v.m. nižje proti padski nižini. Skoraj brez poganjanja je letelo več kot 45 km. Pri petdesetih pa puf, prelepo potovanje postane problem,
pnevmatika počena. Moj “bicikleto” dvakrat zapored puf. Nič bo treba počakat General Kemo Team in zamenjati tudi plašč. Zaradi pozne ure so se ostali odpeljali naprej. Vse skupaj se je tako zavleklo, da sem žal moral s kombijem do prvega postanka. Raje sploh ne bom opisoval kako sem se ves ta čas počutil. Pri dobrih 100 km sem se pridružil ekipi. “Dobro počutje” kar ni in ni minilo. Naslednjih 100 km po padski nižini smo kot odbiti milinčkali proti vetru in držali lepo
povprečje. GK team je lepo skrbel za nas in vmes sta nam skuhala vrhunske makarone. Ure so minevale in že smo bili pred zadnjim klancem. Tu se je najprej zmešalo Juretu in pustil me je zdaj, potem še Nevi, ki je kot blisk priletela mimo mene. Nato, pa še malo meni in na vrh smo prišli skoraj skupaj. Počakali smo Brina, ki je pred tem šel do kombija po vetrovko in je tako malo zaostal. Sledil je 11 km dolg spust. Pišuka tista Brinova vetrovka bi prav prišla. Okoli 20:30 smo
prekolesarili do obale. Seveda so vsi bili veseli le moja jeza od tiste gume oz. vožnje s kombijem ni popustila. Ekipa je bila res vrhunska in z nekaj pripombami so me le razvedrili. S skokom v vodo smo projekt uspešno zaključili. Nazdravili smo s šampanjcem in se s kombijem odpeljali v apartma na zaslužen počitek. Do štarta pri koči in do morja smo potrebovali 16 ur.Ekipa: Metod Kovačič (General), Kemo Habibović, Jure Noč, Brin Štabuc, Neva Pančur in jazHvala Juretu za vso
organizacijo, Metodu in Kemu za super support. Vsem za super družbo in top 3 dni.Hvala tudi Kofler Sport za pomoč pri organizaciji.]]></description>
      <author><![CDATA[Samo Kham]]></author>
      <pubDate>Tue, 02 Jun 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/breithorn-4164-m-genova-0-m.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Gnoj]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/gnoj-2.html</link>
      <description><![CDATA[V Malti se počasi končuje smučarija. Poleg visokih temperatur včeraj nama tudi oblačna noč ni šla na roko. Zjasnilo se je šele zjutraj.Celoten spust z vrha sva imela gnojno smuko (enako menda na Kolnbreinu in Oberlercherju).Žleb pod škrbino Preiml je zelo slabo založen s snegom in sva ga prepešačila tudi nazaj grede. Snežna meja je visoko in na spodnjih delih je zelo malo snega.Do snega sva rabila več kot uro – dobre pol ure bicikla do koče Osnabrücker in pol ure pešaka do
snega.]]></description>
      <author><![CDATA[Štehi TurnaRit]]></author>
      <pubDate>Tue, 26 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/gnoj-2.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Timing]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/timing-2.html</link>
      <description><![CDATA[Danes ponoči/zjutraj je bilo na Garažah polno ferkerja. Štartala ob 5h, na vrh sva prišla ob 8h skupaj z meglo, ki se je kot trop izgubljenih ovac privlekla s severovzhoda.
Tokrat prvič na glavnem vrhu SrednjeMedvedoveGlave, običajno skočiva na (skoraj enako visok) južni predvrh, ko se vračava z Johannisberga. Pristop z JV je položen, le zadnjih 100 višincev je malo bolj strmih, a se pride na smučeh.
Ob pol devetih sva imela presnete megle in čakanja poln kufer in sva kar odsmučala ... točno takrat se je pa čudežno zjasnilo. Kul.
Na vrhu lepa smuka po ravno odjenjanem, nižje motijo trdi valovi. 
Verjetno najina zaključna. Volja je sicer še, a je material (spet!) odpovedal. Za barbike je dovolj vzdržljiv, za 90 kg pač ne.]]></description>
      <author><![CDATA[Marijana & Marko]]></author>
      <pubDate>Sun, 24 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/timing-2.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Zaključna na Johanov breg]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/zakljucna-na-johanov-breg.html</link>
      <description><![CDATA[Ta tura je bila že dolgoletna želja in je bil kar pravi čas za realizacijo. Zjutraj te na cestninski postaji oberejo za 46,5€, pa še spustijo te ne pred 6:00. Izkazalo se je, da je za tako turo to žal prepozno.Za tuneli je bilo nekaj plazovin, vendar so bile vse enostavno prehodne. Na smuči bi se dalo že kmalu za tuneli, vendar je bila smučina ozka in trda. Sva jo izkoristila na povratku.Bokkar ledeniku nisva sledila do vrha, temveč je bil na levi prehod tik nad Oberwalderhütte. Se
je bilo treba slabih 10m prijeti za skalo ampak sva "pridobila" skoraj 100 višincev, saj se potem spustiš na zgornji Pasterzenboden ledenik. Ledenik je konkretno zalit in nikjer na poti ni bilo videti kakšne razpoke. Pot do "Johana" se pa kar vleče, čeprav je videti blizu. Na vrhu okoli 11-ih je bil sneg že omehčan in tudi v SV steni so bile razmere kar dobre. Kakšni dve uri prej bi bilo še bolje.Ko prismučaš do srede ledenika, je treba zopet na pse in navzgor, da se lahko spustiš na
ledenik Bokkar.  Eni so šli tudi po ledeniku pod Oberwalderhütte, vendar je tudi tam treba na koncu peš navzgor. Po Bokkar ledeniku je bilo že precej zagnojeno, vendar je naklonina taka, da gre lepo navzdol.Po Gamsgruben poti se prismuča s parimi kratkimi prestopi do mesta od koder je cca pol ure do garaž.]]></description>
      <author><![CDATA[Bojan Caf]]></author>
      <pubDate>Sun, 24 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/zakljucna-na-johanov-breg.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Preveč slabega vremena...]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/prevec-slabega-vremena.html</link>
      <description><![CDATA[... v zadnjih desetih dneh, po obilnem sneženju. Pod ledenikom je novega vsaj 30 cm, nizke temperature so v zadnjem tednu poskrbele, da se sneg ni prav dosti preobrazil. Zjutraj je zgornjih 5 cm toliko kompaktnih, da se ne predira, pod to plastjo pa je mehko do "fundamentov". Nekako tako bi moralo biti sredi zime...Pri jezu začnem s kolesom, po šestih kilometrih steza ne omogoča več kolesarjenja. V dobrih 15 minutah sem čez brv in na snegu. Do tja sem kasneje tudi prismučal. Spomladansko
predelan je sneg samo čez dolino Kleinelendtal, čim se smer pristopa obrne na jug (pod ledenik), je že nov sneg, dobro sprijet s podlago ampak v teh temperaturah (zjutraj pri avtu 4 st.C, pri povratku 17 st. C), na malih naklonih počasen, kjer je bolj strmo pa odličen. Smučati sem ob pol desetih začel pod vršnim delom, ker sem časovno lovil tršo in kompaktno podlago, na vrh nisem šel.Čez ledenik odlična smuka, kjer je strm prehod na koncu ledenika je postajalo vse mehkejše (vzhodna
stran), nižje proti pristopni dolini lepa smuka, je pa razen temperatur in pomanjkanja snega, smuka daleč od spomladanske...Na Ankoglu nas je bilo danes pet, parkirišče pri jezu je malo da ne samevalo. Uravnava pod spodnjim žlebom izpod Kölnbreinspitze je smučljiva skorajda do parkirišča, Oberlerchespitze v spodnji krnici nima videti več uporabnega snega. S kolesom sem se pri vrnitvi zapeljal do Osnabrücker Hütte, dolina naprej proti dostopu za Hochalmspitze je kopna do spodnjih
strmih prehodov, višje je videti odlično zasneženo.]]></description>
      <author><![CDATA[Janez Javoršek]]></author>
      <pubDate>Sat, 23 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/prevec-slabega-vremena.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Zakwa folk sem gor hod?]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/zakwa-folk-gor-hod.html</link>
      <description><![CDATA[Großes Wiesbachhorn ... gledava SZ steno že dooolgo, pa žal ni več pravih zim. Je pa ta oster Rog tudi z juga videti izzivalen! Tudi fizično izzivalen, saj gre neprestano gor in dol - izmerila sva 2300 višincev, 11 ur in pol. 
Od Garaž ob 3.15 zjutraj, čez Bockkarscharte, Keilscharte, Gruberscharte, Klockerin, Bratschenkopfsharte, Wielingerscharte ... končno do vršne glave Wiesbachhorna. In potem nazaj.
Kar nekaj (strmih) prehodov je potrebno ujeti pri smučanju na pamet, posebno mimo bivaka pod Klockerin. Nikjer pa ni ekstremno strmo. Še najbolj strma je vršna flanka Wiesbachhorna, nekje slabih 45°.
Malo sva zjutraj cincala glede razmer in že hotela odviti na Johannisberg, a teden star sneg na Bockkarkees je držal pešca, smuči se tudi niso prav nič posedale ... in sva šla na Wiesbachhorn. Že pod Keilscharte je bilo slabše, pa spet boljše na Bärenkopfkees ... in potem se ne obrača več. 
Smučarja je držalo, pešca ne več. Tako da sva se dobro namučila in tudi za uro zamudila najino časovnico na vrhu. Nazaj grede še malo zamude, tako da sva vsega skupaj na povratku imela odločno preveč gnoja. Na SV strani Bratschenkopfsharte na meji varnega.  
Na Wiesbachhorn sva imela pa idealne razmere za smuko. Zgoraj grifig, spodaj veselec, za 5*. Južna smer (menjavanje JZ in JV orientacije) z vrha je luštna, zračna, široka.
A te kaj stegna bolijo? Pa saj gre samo od sebe, kot bi šel s tekočimi stopnicami. Nič nisem vedel o tem, ko sva se dričala po gnilcu Bockkarkeesa, stegna so komaj zdržala. Prismuča se, z nekaj prekinitvami, skoraj do tunelov. Plazovi so še vedno čez pot, tudi novi. 
PS. Popoldan je bilo helikoptersko reševanje na GG.]]></description>
      <author><![CDATA[Marijana & Marko]]></author>
      <pubDate>Sat, 23 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/zakwa-folk-gor-hod.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Samotna nad Malto]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/samotna-nad-malto.html</link>
      <description><![CDATA[Spet smo se odločili za Malto, na poti izberemo cilj. Vržemo pikado za Hochalmspitze, začnemo čez jez nato v smeri proti Oberlecherspitze, vendar na višini 2800 proti desni čez greben, najprej nekaj spusta pa super pršiču (par zavojev uživancije po globokem pršiču, do 50cm), nato pa prečka proti sedlu Preimlscharte in naprej proti vrhu. Nad 2900m smo hodili v oblaku in megli, nekje nad nami se je sicer v obrisih kazalo sonce, ampak tudi na vrhu nismo prebili meglenega pokrova. Smo
sicer malo počakali, ker smo upali, da se bo razkadilo, ampak se ni. Na srečo smo po cca 100 višinskih metrih smučanja prebili meglo in se je začelo kazati sonce, tako da je bila smuka super. Nazaj čez sedlo, kjer gornjih 10 višinskih ni bilo smučljivih, nižje pa je že šlo. Potem pa naravnost po vpadnici proti Osnabrucker Hutte. Na izravnavi smo kolebali, ali naj še enkrat gremo nazaj preko sedla in se spustimo do jeza, pa se nam ni dalo v hrib in smo raje šli po ravnini. Našo
odločitev smo precej obžalovali, saj se je cca 9km res vleklo, večino smo naredili na smučeh, zadnja 2km pa pešaka. Na koncu smo si bili edini, da tega kroga ne bomo hitro ponavljali.]]></description>
      <author><![CDATA[Andrej Mesner]]></author>
      <pubDate>Mon, 18 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/samotna-nad-malto.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Še zadnja na Begunjščico]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/se-zadnja-na-begunjscico.html</link>
      <description><![CDATA[Majska ohladitev je bila res krasna, da smo šli še enkrat na pršič na Begunjščico. Pred šihtom, zelenje, sneg, pršič. Za maj odlično. Pod centralnim je bilo do 20cm pršiča, v grapi pa ga je vse spihalo, tako da je bila smučarija po trdem starem snegu. Za maj se nimamo kaj pritoževat.]]></description>
      <author><![CDATA[Andrej Mesner]]></author>
      <pubDate>Mon, 18 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/se-zadnja-na-begunjscico.html</guid>
    </item>
    <item>
      <title><![CDATA[Rojstnodnevno darilo]]></title>
      <link>https://www.snezak.si/razmere/rojstnodnevno-darilo.html</link>
      <description><![CDATA[Po ogledu zemljevidov, spletnih kamer, ter vremenskih napovedi za ta vikend izberemo severno steno vzhodnega grebena Hochgalla (Monte Collato). Tam smo pred sneženjem na spletni kameri videli nekaj lepo zalitih linij, na voljo je tudi veliko opcij če bi bile strmine plazovno neprimerne. Ker je pristop ledeniški in v nedeljo prvi res sončni dan po sneženju, se na pot iz ljubljane odpravimo že v soboto ob 5h zjutraj. 
V soboto je malo snežilo, v supergah po poti do 2000 m kjer gremo na smučke. Vzponemo se do koče proti Magerstein-u, na 2400 m pa potegnemo prečko proti Hochgall-u. Presenti nas teren - "ravna" prečka, dolga in naporna zaradi razgibanega reliefa. Prispemo pod ledenik - stena zavita v oblak, vidljivosti dovoljšna da povlečemo varno špuro do vstopa v linijo. Ledeniške razpoke so velike in jih je tudi kar precej - celoten vzpon v soboto opravimo na vrvi, ponoči bi bila navigacija do
linije brez špure zelo zahtevna. Snega je ogromno - na 3000 m okoli pol metra. Med hojo ni znakov nestabilnosti, vetra zanemarljivo malo, sneg pa odličen. ECT na strmini pod linijo brez rezultata. Nov sneg je zelo dobro sprijet. Smo pa našli cca 10-15cm debelo plast babjega pšena cca 130cm globoko - na obremenitev ni reagirala. Z lopato z veliko sile od zadaj podremo stolpec in se podre na plasti – ampak ni enakomerno + v izteku linije se je definitivno nabralo več pšena kot višje.
Zadovoljni odsmučamo po res izrednem pršiču do mesta pod ledenikom, kjer bivakiramo. 
V nedeljo štartamo ob 3:30 proti liniji. Po včerajšnji špuri gre enkratno, mraz je konkreten. Včeraj nekoliko moker nov sneg (v spodnje delu) je danes popolnoma posušen. Izberemo gor gledano skrajno desno linijo, ki je popolnoma zalita brez skal (na sliki rdeča). Ob 5:30 (ravno ob sončnem vzhodu) zagazimo v grapo. Začetek res naporen - kljub platam se udira do popka, napredek zelo počasen. Nad njim pa v liniji precej lažje - verjetno jo je že med sneženjem nekoliko pucalo, tu
najdemo do 30cm mehkega pršiča na trdi (vendar ne poledeneli) podlagi. Hitro napredujemo do vrha, uspe se nam tudi skobacati med opastmi na greben. Le teh ni veliko in so male do srednje velikosti - ob jutranji uri nas ne skrbi, v močnem soncu pa vseeno ne bi želela plezati po liniji. Ob 7h na vrhu v se vedno konkretnem mrazu kljub sončnim žarkom. 
Spust res izreden. Čisto na vrhu cca 50 m odmsučamo previdno, saj smo pri vzponu našli kar nekaj skal. V glavni liniji pa super pršič - ravno prav uležan da do trde podlage ne pridemo, sluff dovolj počasen da nas ne ulovi. Ali pa smo dovolj hitri? Noro! Nadaljujemo čez ledeniški most in dokaj direktno po ledeniku do 2500 m po res sanjskem pršiču brez dna. Še enkrat!
Za drugo rundo se Andraž in Bor odločita za ponovne uživaške zavoje po ledeniku, jaz pa zagazim se v drugo potencialno ogledano grapo (na sliki zelena, poimenovala sem jo "Rojstnodnevna SZ grapa" - če že ima ime pa mi to prosim kdo sporoči). Začetek spet res težak - brez plat bi bilo nemogoče, s platami pa izvedljivo z veliko trme in obetanja res nore smuke. Ob cca 10h sonce že malo sije na linijo, nima pa še nobene moči. Tudi vzhodne stene, na katere sonce sije že nekaj ur, ne
kažejo znakov nestabilnosti - nič se nikjer ne plazi, niti nov sneg iz skal. Zaključim na 3300m, 30m pod vrhom - tako kot v prejšnji je nad mano bolj skalnat del, ki ga tokrat izpustim. še en res enkraten spust! Ta linija je širsa in omogoča še hitrejše, široke zavoje. Sneg pa še boljši - čisto poglihan, globok, stabilen pršič. Tudi tu je sluff dovolj počasen, da me ne ulovi. Spodaj namesto ozke vstopne grape zavijem v levo po super rampi nazaj na ledenik. Še enkrat!
Za tretjo rundo (za Andraža četrto) nihče več nima, ne energije, ne moči v nogah, vendar je sneg enostavno predober - še vedno suh zato pač gremo. Po tej (zdaj pa res zadnji!) furi pogledamo nazaj - naša ekipa treh se je podpisala za 10 in to res čutimo v celem telesu. Odvlečemo se nazaj do opreme, kjer spakiramo ob res konkretni vročini. Ob 14h je sneg na 2500 že precej namočen, plazi se pa še vedno res minimalno. 
Nazaj grede smucamo dobro do cca 2450m, potem se pa da previdno na smucah do koče (Kasseler Hutte - Rifugio Roma). Od tam naprej pa peš, dobro natovorjeni, nazaj po zelo lepi potki do avta.]]></description>
      <author><![CDATA[Rea Kolbl]]></author>
      <pubDate>Mon, 18 May 2026 00:00:00 +0200</pubDate>
      <guid>https://www.snezak.si/razmere/rojstnodnevno-darilo.html</guid>
    </item>
  </channel>
</rss>
