Z Oltarja v Kotel
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.350 m
Danes se nas pisana druščina nameni v gore nad Martuljkom. V planu je vse drugo kot Oltar. Na parkirišču srečamo tudi Crnija, ki nas pa zdraži prav z idejo o Oltarju. Klemen, Matic,Primož in Jernej nimajo nič proti, da probamo. Razmere za Akom res dajo občutek prave zime in moooogoče so pa prehodi kljub slabi zimi narejeni. No, v zatrepu Kotla se soočimo z realnostjo letošnje zime. Klasična smer ni smučljiva. S Klemnom še vztrajava v neki varianti in ravno, ko obupava, uleti Andrej (Crni) in zagazi v predelu lepo zalite grapce, ki vodi do grebena. S Klemnom mu slediva direktno preko skoka. Klinc, gremo tukaj gor in čez Grlo naokrog v Jugovo, je bil plan. Nato pa planski zasuk na grebenu. Oltar sploh ni tako slabo zalit. Spet tisti moooogoče? Pa se v čofti lotimo Oltarja. Pod vršnjim grebenom deluje obupno. Nekaj suhe skale, sneg gnil, daleč od tega da bi bila linija vzpona smučljiva. Ampak upanje umre zadnje, pa sreča je na strani pogumnih in ti štosi:). No in iz vrha le uočimo linijo, ki je snežno zvezna. Navdušeni, da dol ne bo treba peš, se je lotimo. Edini minus je, da je ura že skoraj 12 in sneg preveč razmočen. Smučarja sta imela s čofto nekoliko več dela, meni se pa k sreči obe polovici dile držita skupaj:). Na sedlu (ne vem, ali se sedlu ali prehodu na Jezera reče Grlo) pa dilema. Kam? Ker se nam v opoldanskem soncu ne ljubi naokrog do Jugove, se odločimo za pršičasto pristopno grapco. Z unim skokom bomo že nekako opravili, si mislimo. Ker mi je bilo odrivno mesto nad skokom zelo na roko, sem čez skočil. Klemen in Andrj sta se skoka lotila variantno. Dolgemu premisleku skočiti ali ne, je sledila modra odločitev, ne skočiti. S 160cm dolgo dilo se mi je uspelo precej neelegantno zbasat še čez eno ožino, v kateri smučarja nista imela dosti možnosti in sta se je lotila peš v R. Smučarija, ki je sledila je bila mešana. Od suhega skozi zatrep, do odjenanega pod Jugovo. Ob enih je precej trda skorja v senci Široke peči še kar držala. Nižje skozi gozd ob glavni plaznici pa po mehkem gnilcu, ki je z izgubljanjem višine vedno bolj popal. Pripelje se še do konca hudourniškega prodišča.
Zadnja sprememba: 22.04.2019 ob 19:47
Poglej si še
Mega, ena sama žalost!
5. zaključna