Vse namenjeno le nam
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Na frišno zapadli sneg smo šli zgont na zame najlepši (poznani) razglednik v Visokih Turah. Z vrha je v bližnji okolici vsaj ducat hribov s katerih sem smučal. Pred mnogimi leti, ko sem bil prvič na vrhu je bila okolica le neznan svet...
Izhodišče je dobilo deset centimetrov novega, povsem suhega snega. Parkirali smo prvi, na še neočiščeno parkirišče. Minuto za nami je prišel kmet z traktorjem in zadevo spravil v odlično stanje, takšno je zapustil tudi sankaško progo. Včasih kar ne moreš verjeti, kako daleč smo s tem na naših izhodiščih, ko vse večkrat zadevo rešuje policija in kmetje z vilami!
Stanziwurten ima ob SZ in zahodnih vetrovih le eno napako. Zgornji del je premalo obrnjen na jug. Veter teh smeri vršni del zapiha ali pa v najslabšem primeru odpihne in zadnje tri sezone tako dobro, kot je sedaj, ni bil zasnežen čez vso sezono.
Največ smo gazili (spet) do dvajset centimetrov, na najbolj strmih delih je to premalo, da nebi vlečenje sledi zdrsavalo do spodnje trše podlaga. Zadnji del od križa naprej je manj snega, a smo brez težav smučali z vrha. Nižje smo imeli nekaj kolobocij s tršimi zastrugi, še nižje pa fantastična mehkoba do letnega parkirišča, kjer smo zajahali idealno cesto. Na hribu smo bili ves čas sami, na cesti uletimo v naročje še eni ekipici okoli Roka, ki je zgazila Trogereck. Menda so smučali bolje kot mi, zato smo imeli spodaj v Döllachu zastonj kavo in kavo....prvega v letu.
Zadnja sprememba: 02.01.2024 ob 18:31
Poglej si še
Samotno nad Pecolom
Kamni, veter, sodra, kloža in plaz