Vse in še več kot to, nad Tamarjem
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 960 m
Vremenska napoved me dvigne precej zgodaj iz postelje, parkiram v Planici in kot prvi zagrizem proti Jalovčevemu ozebniku. Špura je sedaj, naprej od koče v Tamarju, klasično v območju markirane poti. Ko se pod Ponco končuje grmovje, se je dobro držati po dnu doline, saj so sledi speljane čez neugodno plazovino, ki je sicer prekrita z novim snegom, a vseeno spodnja, ledena podlaga ponagaja pri hoji.
Višje je lepo špuro na momente prekril suh, sipek sneg. Pod ostrogo Jalovca se zelo očitno špuri ločijo, se mi zdi, da sta obe enakovredni, torej obisk Jalovčevega ozebnika in Kotovega sedla je nekako razdeljen na pol, a kasneje se je presenetljivo izkazalo drugače.
V ozebniku ni nihče probal s smučmi na nogah, tako, da je peš - gaz vidna, a zaradi usipanja snega in včerajšnjih smučarskih sledi so stopinje v veliki meri zasute. Ker sem bil prvi, sem se, kot že velikokrat, le sprehodil čez ozebnik....trojka iz štajerskega konca, ki se je vzpenjala za menoj, je to znala ceniti!
Zgoraj, višje od 2200 metrov je bilo megleno in vetrovno, megla, me je pod sedlom nad Jezerci "zavrtela" in sem sedlo naskočil od leve...
Smučati sem začel pod kaminom, ki vodi v zgornje nadstropje Jalovca. Vidljivost je bila slaba in okolice nisem mogel zaznati, motila je megla in v kombinaciji z njo še difuzna svetloba. Spust čez pohlevno opast zato z veliko mero previdnosti, da sem "zavohal" nevidno globino, nižje sem se tudi zaradi orientacije držal levega dela lijaka, torej povsem ob steni Jalovca. Levo sem presmučal tudi ožino. Razmere fenomenalne, s trdim suhim snegom. Ožina je široka in v teh razmerah udobna, z malim naklonom (glede na običajne karakteristike).
Nižje je mehko, a posmučano. Na strminah nad 35 st. takšne motnje v snegu prav nič ne motijo.
Spodaj sem odvil na špuro proti Kotovemu sedlu. Nad velikim balvanom močna sled zavije navzgor, pod steno Malega Jalovca, tja gre tudi večina, ki se vzpenja za menoj. Jaz na odkljuku višje odvijem na sever, v smeri najvišje točke v desnem delu sedla (2360m). Zasledovalcev kljub vidni, novi, moji sledi - nimam. Nekateri zaključijo vzpon kar sredi "nikogaršnje zemlje".
Zgoraj, kjer se višje, zaradi skal v SZ grebenu Malega Jalovca, ne da več, me hoče močan veter prevrniti v Loško Koritnico, precej dela imam, da pri meni ostane vsa oprema in, da se uredim za smuko.
Smučanje odlično vse do roba, kjer se pobočje obesi v dolino Tamar, tam je bilo nekaj napihanega, a lepo smučljivega snega.
Nižje se držim, desnega dela pod Šitami, kjer je še pršič, grifik sneg, kloža, ki ne poči pod smučmi, nižje pa mehak spomladanski sneg. Gozd je fenomenalno ostal trši, le včasih je potrebno usta zapreti, da ti veje ne izmaknejo zob. Snega do Planice je ob tekaški špuri še ogromno.
Ljudi? Jaz sem bil celotno turo sam, v ozebniku je bilo za menoj precej več ljudi (slab ducat), kot na Kotovem sedlu (levi rob 2360m), kjer ni bilo nikogar drugega.
Kako temni, črni oblaki nad hribi. Včeraj Storžič, danes Kalška gora, včeraj tudi smrt treh italijanskih smučarjev v severni steni Viša. Mnogo preveč slabih spominov za preživele....
Zadnja sprememba: 19.04.2021 ob 09:30
Poglej si še
Klasika nad Pokljuko
Zadetek v Tamarju