Trenutne razmere

Vítr, jdi spát!

ned, 15. dec 2019

Aleš Rotar

Krške Alpe | Königstuhl

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.200 m

Tako se je primerilo, da sem ostal edini med Treniranimi Vztrajnimi Krmarji. Dva je vzelo odpiranje smučišč, enega direkt, enega indirekt, ker pazi otroke, medtem ko krmarka krmari, enega pa tik pred zdajci izpolnjen bonus. Kaj čmo, sem si rekel in hajd v bohinjski kot, tudi sam. Kaj naredi krmar, ko pride do hiše, lepo zasnežene, prijazni sosed spuca navoz, krmar samo za rekreacijo polepša robove, prav prileže se lopata po dolgih mesecih? Plane v hišo in se v miru, ne da bi mu kdo gledal prek ramen, poglobi v globine in krasote interneta. Hlastno odpira strani eno za drugo. Krščen Matiček: namesto obilnega naslajanja nad lepotami eno samo jamranje! Ko nadtrenirani in nadvešči krmarji, mladi vzorniki age grouperjev, prilepijo dve zvezdici ne le za lepoto, tudi za eksistenco, je pa res treba vklopiti razum. Vrh cilja se zniža za jurja, ko pa zapoje zvonki glas Karla Gotta, pa krmar skoraj v jok od spominov na šesturna čakanja na meji in slastne obložene kruhke z majonezo v Praze. A krmar izkoristi mir v hiši in se posveti velepomembnemu opravilu. V časih, ko vsi drvijo v okrilje aktivne mame, lezejo na anapurno, se preobražajio v ekstremno vitalni trgovini ali se plazijo v iglu, vse v želji umeriti primeren gvant, je izbira tkanine, kroja, modela in ne nazadnje velecenjene blagovne znamke ključno opravilo pred turo: Krmar boža z dlanjo trofejne kose oblačil in opreme, od patagonskih, črnodiamantnih, francosko milletnih in britansko gorohišnih izdelkov, da ne govorimo o praptiču in murmlnu, med njimi uzre lepo kreacijo, prav primerno fosilom: mamut naj bo, dahne. Za dan ko vítr fouká, bo to ta pravo! Potem se poda v klet, tam so skriti najlepši zakladi: v finalnem izboru sta nekoliko bolj kurpuletna modrokrvna Ripica 106 in ožji profanim rdečkar, Spectrum 96. Za boj z ledom in kložo bo ta pravi! Še nekaj minut se naslaja z zbirabjem nakita, krzna in srenačev. Po pečenici in glažu rdečega gre mirno spat upajoč, da tako dela tudi vitr.

Jutranja vožnja v Inenerkrems in naprej do Schoenfelda navdaja z optimizmom, a pozornemu očesu izkušenega krmarja ne uide, da so travniki lepo kontrastno zasneženi, belo, zeleno, belo, zeleno, pač odvisno od smeri neba. Prav nič mi ni več žal, da sem izločil cilje zahodno od A10 (napaka, me culpa, mea maxima culpa, glej Mišev in Bojanov spis). Parkirišče pri gostilni smo zavzeli Karantanci in vsaj v pristopni smučini je kakšnih ducat, če ne več, koflerjevih predvozačev, hvala! Dolina ni ravno v veselje krmarjem, a za kratek čas poskrbi vitr, ki dela piruete, sneg je bil ob 9h še suh. Mraza pa ni bilo, nekaj stopinj pod ničlo. Nad jezercem, nič hudega, če ga kdo ni videl, se zadeve zanimivo razvijejo, veter nažiga in navlečem vso kramo, celo čelado, saj slutim, da bo zgoraj veselica in je bolje vse opraviti zdaj. Klože so položene brez fug in na razdalji nekaj metrov imaš celo paleto snegov (ha, množina!), samo pršiča ne ;-). Na strmini pod grebenom je bila prava šola Technik und Taktik, kot bi rekli esterajherji. Tu se je en srenač odločil, da ne gre z menoj, pa sem ga še pravi čas našel in trdo prijel. Če so koflerjevi tole pripravili kot učni poligon, kako vleči smučino, kje narediti okljuk itd, kako se izogibati vetru na eni in kložam ter vehtam na drugi strani, bravo, skoraj ne bi mogli bolje. Posebej vehte so grandiozne, še zlasti velike so na Seenocku, tudi nagravžne klože so na sicer vabljivem pobočju. Vlekel je res močan in sunkovit jugovzhodnik, a ko sem se spravil čez fronto, pardon bodečo žico na široko pobočje, je šlo kar lepo. Trdo, vse sorte. Na vrhu je bil kar hec, vítr je še kar foukál in nič ni kazalo, da bi opustil zabavo. Uspelo mu je zamrzniti tudi moj actioncam. Sneti in pospraviti pse, srenače in pripraviti se za spust je bila za nekatere kar zahtevna naloga. Razgled je bil prav zimski, lepo viharno vreme, dramatični temni oblaki na jugo zahodu in na severu so lepo popestrili vtis. Kako hitro se pašnik spremeni v resno goro! Dol pa sem po svoje kar užival, skoraj vsak zavoj je bilo potrebno drugače vzeti, se prilagajati. Tako krmarji pridobivajo kilometre izkušenj, nikoli ni konec! Nekje na 1900 se je sneg zgostil, saj je šlo še lepo po celem, a se je bilo potrebno bolj potruditi, proga je postala bolj “selektivna”. Tista ravnina in vsak meter na roke pa je bil že skoraj preveč, a pri avtu sem bil zadovoljen za #allwaysgoodtimes. Tudi izkušenim krmarjem se zgodi, da iz neke skoraj na silo izbrane ture nastane velik dan, no, pol dneva.

Ampak: Vítr, jdi spát! Samo da ne bo vremena namesto ARSO zdaj delal A je to. Vsaj po napovedi se mi zdi, da je tako….

Opravičilo: fotke sledijo, ko odmrznem file z actioncama. Do takrat očitno nisem smučar…