v strminah avstrijskih Karavank
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Čudovito zimsko jutro na Ljubelju, povsem modro nebo, nekaj vetra, konkretna negativna temperatura, a nič posebnega - če se gremo nek zimski alpinizem....
Prečka med zeleniško kočo in Suhim ruševjem je vse bolj neugodna in sitna. Nekateri pešaki se spravljajo v dereze, turaši v srenače, da se pa seveda tudi brez vsega tega, a je treba biti previden. Precejšen del prečke je trd in ponekod tudi leden.
Podobno je na zadnji strmini pod škrbino med Vrtačo in Zelenjakom, kjer bi večina rada zaključila vzpon. Nekateri ne morejo preriti do tam, lezejo po vseh štirih, tolčejo s pancarji, da bi si vsaj malo utrli stop v trdi podlagi. Mogoče je včasih boljše sabo vzeti srenače (so lažji) kot pa piksno piva, vsaj takšno je moje mnenje.
Jaz že prej odvijem desno, na sever v smeri Žlebu in Avstrije. Kot že nekajkrat v tej sezoni ga presmučam prvi v dnevu. Spodaj srečam vzpenjajoče lokalce, ki pa podobno kot na naši strani v precejšnjo strmino hodijo brez potrebne opreme, zato se že pri vzponu dogajajo zdrsi.
Smučarske razmere v zgornjem delu še vedno odlične, suh, trd sneg, nov pršič ne obstane na takih strminah, se pa kopiči nižje v Žlebu. Osrednji del se čutijo spodnje stare sledi, a zaradi strmine ne motijo kaj dosti, spodnji del je pršiča vse več, zato smučam naravnost navzdol, do gozda in špure proti Svačici.
Vzpon po prostrani flanki je do zgornjega dela po lepo urezani špuri, izstop na sedlo pod vršnim delom Svačice pa "čista jeba" v kot beton, zapihani, trdi podlagi. Ta del je tudi najbolj strm in za mnoge precej zahteven. S kožami se da, do južnega predvrha Svačice, snega je vse več tudi čez skalnat in poraščen del.
Spust v Vzhodno grapo Svačice začnem pet metrov pod vrhom s križem, ki ni smučljiv. Trije strmi trakovi so pogojno užitni za začetek spusta, najbolj levi (gledano v smeri spusta) ima nekje dvajset metrov pod vrhom globoko "špaltno", zato izberem srednjega. Zgoraj me je motila difuzna svetloba, ki jo pa na takih strminah rajši ne bi imel saj omejuje razločen pogled v globino in pod smuči.
L.2018 so grapo smučali Marko, Marjana in Jaka, zato bom povzel Markov opis; grape je 250 metrov, zgornjih sto metrov je naklon 47-48 st., nižje od 35 - 40 st. Nimam nobenega dvoma v te podatke in karakteristike. Ko se grapa razširi v udobno strmo snežišče je bil čas za vzpodbudni krik....
Podlaga zgoraj, ko je najbolj strmo ni bila ravno za vriskat; zelo trd sneg, mestoma z ledeno glazuro, nanj je padlo deset cm novega snega, ki pa zaradi trde podlage ne drži skoraj nič. (grapa je orientirana na vzhod in jo je ob jutrih sonce mehčalo, a mraz in veter, ko je v senci povzročata izredno trdoto).
Spodaj je pršiča vse več, grapa se razširi v strmo flanko in v enem šusu sem smučal do gozda in izteka plazovin izpod Vrtače.
Nazaj na kože, do nekje polovice Žlebu, nato v dereze in čez lijak Žlebu še do škrbine med Vrtačo in Zelenjakom. Zelo močan veter in sneženje je vidljivost čez Suho ruševje omejilo, a je na koncu krnice že vse v najlepšem redu. Bivše smučišče pod kočo na Zelenice je fenomenalno, udobno v mehkem, posmučanem, novem snegu.
Severni del Karavank je bil danes v zatišju pred vetrom, na naši strani je pihal močan SZ veter, se je pa že dopoldan oblačilo in na severnih straneh sem danes "porabil" troje rokavic. Precej pester zimski dan je bil.....
Snežiti je začelo, ko sem se vzpenjal nazaj v Žleb, do konca ture na Ljubelju je snežilo kot za stavo.
Zadnja sprememba: 17.09.2022 ob 23:32
Poglej si še
Highway Pod Kriško Steno
Kolovratenje po Krnici