Tja in spet nazaj
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 800 m
Bruchradwegberg (Lomska gora z bike trejlom)
Pred mesecem dni so me kolegi na društvu opozorili, da najboljši turni smučarji na svetu že z vso zagnanostjo čakajo sneg. Zato sem takoj začel s predpripravami in po različnih britofih, nabral dovolj voska za naslednji dve sezoni. Ko so forumi poročali o prvih desetih centimetrih snega, ki je največjeim mojstrom omogočal nenadkriljivo vijuganje okoli krtin višinskih travnikov, sem pričel s treningom počepov in sklec, zaradi lažjega pobiranja s tal. Ko so, po poročanju svetovnh medijev, uspešno osvojili Zvoh, Veliko Planino, Golake in Srednjo postajo zelenice, sem odromal v klet pogledat, če ni vanjo med poletjem kdo vlomil in ukradel vse desne smučke in leve pancerje. Nato sem v sušilnici preveril, če so tam še leve smučke in desni pancerji. In so bili, z izjemo enega vložka, ki ga je pojedla tam živeča mišja družina.
Ko je sneg zapadel tretjič in so zapretili prvi plazovi, sem šel za utrjevanje psihe na redno testno dričanje po riti s planiške velikanke. Test sem solidno prestal, saj so običajne moraste sanje trajale samo naslednje tri noči in z nekaj apaurini, sem bil pretekli vikend končno nared za prvo letošnjo epsko nepozabno testostesteronsko pustolovščino. Cilj je bil znan še od prejšnjega dne, ko sem se nanj povzpel peš, da sem s posebnim oranžnim sprejem označil vse prehode čez potoke, izrazito nevarna drevesa, pod snegom zakopane pastirske žice, nedokončano skakalnico in zavajajoč ovinek v levo, kjer je dejansko treba zaviti v desno. Potem sem pod psevdonimom na forume plasiral nekoliko žalostno objavo, da razmer ni, da se ne bi slučajno kdo domislil iti na isto turo še pred mano. Iz tega razloga o svojih namerah nisem obvestil nikogar. Prva tura je čas za globje refleksije, meditativni pristop k obujanju smučarskih spretnosti, glasne monologe ki jih nihče ne želi poslušati, številne zadrege in nerodne situacije ki jim nihče ne sme biti priča. Samo enkrat, pred desetljetjem sem šel na prvo turo z naključno prisotnim človekom, ki je nato vsem razbobnal da še ni videl večjega bumbarja na smučkah od mene. Porabil sem dve leti plačevanja rund in radijskih oddaj, da sem jih nekaj prepričal, kako so me zamenjali za avstrijca Johanna Beispillerja.
Tokrat ni bilo prič. Tokrat sem bil res sam, No, pa tisti neugoden občutek, da se podajaš v nekaj nepredvidljivega brez prijatelja, ki se je pravkar premislil in rekel, da rajši ne gre, ker potrebuje še dober teden da si nabere trebušne mišice in občutek za robnike.
Prvih deset minut je minilo v najhitrejšem tempu, da bi ja prehodil čimvečji del poti še preden pozabim, kje se gre. To se je zgodilo, ko sem naletel na sledi nekega smučarja, ki jih tam ne bi smelo biti. Po vseh pripravah! Da bi ohranil psihološko prednost in taktično presenečenje, sem zavil s shojene smučine in se podal v drugo smer, ki je smučar pred mano, tako kot jaz, očitno ni poznal. Kmalu je odprt teren deviških pršičastih zaobljenih travnikov zamenjal zaprt, zasnežen, nepregleden, gost gozd. Začelo se je zares. Na plan sem moral potegniti vsako trohico neobstoječih izkušenj, poguma, navdiha, primerjalne književnosti in dva dni starih spominov, da sem smučke med neštetimi zavoji tipa spitzkehre (ki jih ne gre zamenjati s preprostejšim bosancem) postavljal v nasprotno smer od tiste, iz katere sem ravno prišel.
Po številnih dobesednih spitzenkehre zapletih, od katerih je en zahteval sezuvanje pancerja s smučko vred, drug pa uporabo priročne male žage, kombinirk, izvijača in pile za nohte, se je teren nekoliko odprl, da se je pogled lahko razlil na krasno zamegljeno gorenjsko ravan, škofjeloško hribovje na obzorju in sonce, ki je sumljivo nizko viselo nad njim. Ker nisem bil prepričan, ali se spušča ali dviga, sem ga opazoval še nadaljnje pol ure, da je postalo temno in s tem jasno, da se je spuščalo. Brž, ko je bila ta dilema rešena, že je nastopila nova - koga poklicat, da me odpelje v dolino, preden se slep zaletim v večino smrek.
Hvala bogu za Franca in njegove tavžentkubične snežne sani.
Zadnja sprememba: 04.01.2022 ob 11:22
Poglej si še
Švica po domaće
Čez volčjo jazbino v koroški Hudi stolec
