Tam, kam chodí vítr spát!
Med vzpenjanjem nam je srce vsem vsakič veselo zaigralo, ko smo opazovali vršno flanko, kjer je veter poskočno teptal svež pršič. Ni smučarsko lepšega, kot je sveže poteptano pobočje, da se pri nebodigatreba smuki navzdol ja ni potrebno mučiti še s smuko v pršiču. "U koj dobr, u koj fajn!" in "Juhuhu!" so doneli iz naših grl, ko smo z vrha zatem smučarsko navdušeno vriskali navzdol po pobočjih ...
Od spodaj je snežni piš na vrhu Viševnika izgledal še kar nedolžno, a ko smo prišli nad rušje, pa občasno nismo ničesar videli, saj smo bili prekriti s snegom, ki ga je veter šibal prek robov. Vse skupaj tudi ni bilo tako nedolžno, saj smo pri smučanju sprožili dve večji kloži. V vetrnem pišu smo skoraj uspeli zgrešiti normalko, saj se v takem prav ničesar ne vidi. Smuka pa sicer zgoraj solidna, nad smučiščem lahko kdaj zaropota, na zgornjem smučišču kar konkretno ropota, spodnje smučišče pa je prepoložno in je šlo še najbolje po/ob špuri.
Glede "poetičnega" naslova ture. Sedaj vemo, kam gre veter spat. Za še več poetike - Youtube povezava.
Zadnja sprememba: 14.12.2019 ob 15:54
Poglej si še
Kok in Lepi vršič
Skoraj vrhunski* dan nad Maltabergom *sarkazem