Storžič
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.100 m
Čeprav imam povsem novo planisnko karto Storžiča, je ne vprašava za nasvet, temveč trmasto rineva po označeni poti za Javorniško sedlo. Pot je lepa in pravzaprav nama je vseeno, da greva malo naokoli. Grebenski se iz previdnosti vseeno odrečeva in se na smučeh spustiva na vhod žrela.
Med vzponom srečujeva presenetljivo veliko planincev. Spuščajo se po Petem žrelu, po tem, ko so preplezali Kramarjev graben. Neverjetno, koliko ljudi se sprehodi tu preko. Lepa odeja včerajšnjega napihanca je vsa preluknjana.
Čeprav ne hitiva, prideva na vrh kakšno uro prezgodaj za sonce. Megla in veter bi skoraj naredila zimske razmere, če ne bi bilo skoraj pomladansko toplo. Ravno prav, da je malo popustila tudi zamrznjena skorja. Kar naredi spust lepo smučljiv, ne glede na podlago, ki se znajde pod smučmi.
Le na melišču pod izhodom se začne osnovno vijuganje malo zatikati zaradi plazovine in zaplat zahrbtnega lepljivca. Prismučava skoraj do doma.
V zgodnejši uri bi morda ujela več neomadeževanega celca. Uro kasneje bi z vrha Storžiča ujela razgled. Kar se uživancije tiče, pa sva ujela ravno pravi čas. Sploh pa bi bilo škoda zamuditi kuharico, ki nama je v slabe pol ure natrosila cel koš zgodb lokalnega doline Uoma.
Zadnja sprememba: 10.04.2021 ob 18:30