Trenutne razmere

Spet enkrat, spet drugače

sob, 10. apr 2021

Aleš Rotar

Julijske Alpe | Viševnik | SV stena

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.400 m

Intro: tole sem se odločil napisati, čeprav ni frišno, bolj zaradi razmer. Ne, ker bi bile danes sveže, temveč zato, ker se očitno pojavlja en zanimiv vzorec. Na las podobne razmere, ko je ob sicer pomladanski idili v topli gredi postavljeno drsališče, je popisala Darja pod Stenarjem, pa lepo so vidne na Medjevem videu na FB, posebej Ablanca je podobna in še v kakšnem zapisu. Morda komu pride prav pri predvidevanju. Takole je šlo:

Viševnik je vedno tu, tako nekako kot stari zanesljivi prijatelj, ki ga večkrat zanemarimo zaradi bolj vabljivih prijateljic ali zanimivih prijateljev, celo naključnih znancev. Zvesto stoji nad Pokljuko, prenaša množice osvajalcev dvatisočakov, luknjače, turne in drugačne smučarje, sankače, otroke, pse, gnuje in vse druge pripadnike homo sampiensa erectusa.

V meandrih meteroroloških napovedi sem se po družinskem zajtrku namenil na Rudno Polje, pač v skladu z Janezovim zapažanjem, da je enajsta ura ravno pravšnja za odhod. Na zaspani Pokljuki je prostora na pretek in to zastonj. Na dilce stopim takoj, ko mi ni več žal vleči psov po iglicah in podobni nesnagi, po smučišču lepo gro, na drugi vlečki je kar zanimivo opazovati bolj ali manj, predvsem pa preveč strme smučine. Dobro, da ni Janeza, bi bili spet kregani... Med macesni je sneg kljub oblakom lepo odjužen in prav primeren za sprehod cuckov. Na Kačjem robu pa se, ko zavijem na greben proti vrhu, hitro zatrdi, kompakten je in kmalu se preselim na kremplje, pač v skladu s frišnimi sledovi predhodnika. Od vetra zbit, pa tudi rahlo pomrznjen je lep za hitro hojo na vrh. Seveda bodro oprezam v severno karkoliže (*debata spodaj), kjer se ravno spiustijo trije mladci. Vidim, da se smučina le redko pokadi, me pa preseneti zvok praskanja po ledu. Med vehtami kaže na en prehod, nisem ravno tako prepričan v njihovo stabilnost, da bi jih preizkušal. Na eni sicer dve mladenki odpreta okrepčevalnico pri Vehti, ne Pehti, hm.... Na vrh grem po blatni potki, stara šola, se hitor vrnem nazaj, zapnem dilce, zategnem glave, hmm, ziher je ziher. Po par zavojčkih ob vehti najdem prehod, nekje na 2010 višine, potem pa previdno prečim v severno karkoliže. Presenečen sem na zamrznjeno smučino, kjer so zabeleženi užitki smučarjev pred kakšnim tednom. Vmes pa je nekaj napihanih plošč. Predpogoj za uživanje je, da si pripravljen na drugačne mikrorazmere pri skoraj vsakem zavoju. Noro: na grebenu lepo ojuženo, na vesini kljub ali zaradi žarkov poledenelo in vmes napihan več ali manj suh napihanec. Ko se po prvi seriji nekje na sredini severne karkoliže ustavim, se glazura prav fotogenično sveti. Mojim crowsom so že malo otopeli krempelci.... Še na višini Kačjega roba so zastrugi ledeni, šele spodaj pod skalami proti Krucmanovim kontam je med macesni v toplem vetru omehčan sneg, superca. Strmina je ravno prava za uživaški in ležeren prehod v spodnje nadstropje, v gostem gozdu spodaj pa hit letošnje sezone: Ski good or eat wood! Nadzadovoljen nad krmarjenjem se rahlo evforičen privalim prek smučišča z žlajfežem do ceste. Na parkirišču se pokonektam s snežaki, izvem, da je nekaj deset zavojev stran pa nekaj deset stopinj proti jugu raj za krmarje in mi da misliti, kar sem zapisla zgoraj. Kakorkoli: spet enkart, spet drugače, a vedno #alwaysgoodtimes.

*severna karkoliže je bila predmet poglobljenih lingvističnih razmislekov, je in ni grapa, je in ni pobočje, je in ni ravno stena, greben nad njo je (strm, kot satan, respect Janez!), pa ga hitro zmanjka.... Karkoli že je: bombonček za obliznit ali pa Mozartkugla, klein aber fein. Tam okoli velikega slanega mesta v Ameriki pravijo temu največkrat chute. Torej se mi šutamo?