Trenutne razmere

Spet enkrat, spet drugače

sob, 25. jan 2020

Aleš Rotar

Julijske Alpe | Jalovec | Jalovčev ozebnik

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m

Disclaimer: opravičujem in kesam se, da tegale nisem napisal včeraj zvečer, ampka razlogov je preveč, da bi jih navajal. Mogoče bi pa komu kaj prišparal.... S tem pa samo utemeljujem, zakaj je Snežak kul.

Čeprav sem si rekel, da tur ne ponavljam, jih je nekaj, ki so seveda izjema zaradi svojega statusa, lepote ali pa tudi zaradi primerjave kot v primeru Jalovčevega ozebnika. Tokrat sva začela res zgodaj, še v temi in sama drsala iz Planice v Tamar, mimo speče koče in potem visoko gor po plazu. Zima zima bela in še nikogar nikjer, prvinsko sva uživala. Veter in oblaki, prava zima, mraz, velike gore. Nekje na 1800 se čudnega napihanca nabere toliko in takšnega, da na podlagi nenavadno zdrsava, smučine že zdavnaj ni več in krmarja sta pred dilemo: srenači ali ne. Kot bolj izkušen se odločim za montažo in kar hitro sem prek napihanih reber vseh oblik na vstopu v ozebnik. Zadnih sto višincev je prav zanimivo oblikovanih, tu je res moralo biti turbo, ko so se križali vetrovi s Kotovega sedla, iz ozebnika in Malega Kota. Cvišencajt je boljši kot pešakovega, kar me seveda navduši, kako sem bil pameten, potem pa družno na derezah, malo po zapihanih sledeh pešcev, še več po svoje, brcava proti vrhu. V megli je vse temneje, pa tudi trše. Veter pospravlja beli prah v globino in kakšnih 20 metrov pod vrhom je kamenja, tudi večjih skal in ledu dovolj, da pokvarijo smučabilnost. Sneg je sipek, a le na robovih, v maistreamu je trdo, ledeno, ven gleda zajeten prag in celo špaltnica. Spehava se ven, na grebenček, a v belini ne vidiva dosti in nekje na 2320 nehava. Odpikava nazaj dol v štartno hišico tik pod prvimi skalami na vzhodni strani, saj nama ne pride na pamet, da bi na smučkah štamfala dol po kamnu in ledu, kot kažejo sledi. Iz štartne hišice je smuka odlična, trd, suh napihanec in dokaj dobro zglajena rebra. Spodaj pod veliko skalo na vhodu, kjer ravno obračajo trije latinoti, pa postane predirajoča se kloža moteča. S pozornim obremenjevanjem jo nekako zreževa, potem pa čez plaz na levo, zahodno stran in po njej do 1500; v tem delu se izplačuje nagrada, spet odlično, gladko, ravno prav trdo. Potem se sneg zgosti, naenkrat postane toplo in levo pod rampo pod Kotovo Špico je že mal martr v kaši, potem do hoste pa sploh, se že lepi na dile, za bonus pa preseneti še kakšen steinkontakt. Skozi hosto uprizoriva Streif direktno do šanka, kjer morava na pijačo čakati v zastoju. A kaj bi to! Po 39 letih je ozebnik še vedno zakon, da pa rula, je pa pokazal zgoraj na vhodu. Se vidimo, pridem spet! Saj je vendar #allwaysgoodtimes!

PS: primerjajte sobotne slike s Primoževimi nedeljskimi...

Zdaj pa kratka notica iz zakladnice Taktik und technik: kdaj se montirajo srenači? Naneslo je tako, da se je krmar poleti spravil na barko, jadrnico. Seveda je status s TVK (treniran, vztrajen krmar) padel na MIS (manj izkušen smučar), torej neuk začetnik. Nekega dne mu je celo zaupano krmilo in v Ravskem kanalu bodro in ubogljivo pod budnim očesom suka plovilo, ves zadovoljen, dokler mu skiper ne postavi vprašanja: kdaj pred viharjem krajšamo jadra? Krmar ves entuziastičen vstavi disketo (še 5'25) z znanjem fizike in meteorologije, a tudi malo v skrbeh zaradi akademskega titla, začne kravžjati možgane in napletati nekaj o Boforjih, kotu vetra, stopnjah valovanja morja... Odgovor ga trdo posadi na klopco: jadra krajšaš takrat, ko prvič pomisliš, da bi morda moral krajšati jadra. Aha, si skrušeno pravi krmar, to si velja zapomniti! Takole je: sreneče izkušen krmar namontira takrat, ko prvič pomisli, da bi jih morda moral namontirati.