Trenutne razmere

Slab začetek, dober konec

sob, 15. jan 2022

Miha Debevc

Karavanke | Veliki Javornik

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 820 m

Kjer je volja, tam je pot. In če je poleg skoraj povsem kopne poti še kaj od smuke, je tej raboti predana kompanija povsem zadovoljna.

Sedmeroglava karavana smukoturnih navdušencev se od Slaparske vasi zažene v leve gozdnate brežine proti Ženiklovcu in že po nekaj desetih višincih sopenja v gozdnati klanec osuplo ugotovi, da tu nekaj ne štima. Ali ni januar že od vekomaj zimski mesec, se spogleda in unisono vpraša karavana, in bi zategadelj moralo biti vse belo naokrog. Le kaj je torej narobe, da je pod smučmi zapaziti mnogo več listja in trave nego snega. Pod vplivom polne lune grupno dinamiko okuži virus nejevolje, napetosti, druščino začne eksplicitno in implicitno dušiti usodno vprašanje, kdo neki je krivec za to smukoturno polomijo. Le kateri model se je lahko spomnil tako butastega Ženiklovca? Ali bi ne bilo nemara umneje naskočiti prejšnji teden preverjeno Koblo? Tudi razvpita in oblegana Zelenica bi bila danes daleko boljša, morda bi se spečali celo s turnosmučarsko bogokletnim Krvavcem ali Karanjsko goro, kjer snežni topovi in druga zimska infrastruktura skrbijo za s snegom lepo zabeljene brežine in navdušenje nedeljskih smučarjev. A v tisočerih smukoturnih porazih prekaljeni smukači vedo, kako se cepeti zoper ta virus – dobra volja vedno ozdravi človeka nejevolje in mu vlije veselja do življenja. In bodi tako, sklenejo. Trmasto zagrizejo v breg in v tem emocionalnem stanju vztrajajo do spodobno zasnežene Pl. Javornik, od tam pa se triumfalno zavihtijo na vrh, ki jih bogato nagradi s soncem in prelestnimi razgledi. Ker niso priplavali po prežgani župi, premorejo toliko soli, da nikakor ne kanijo smučati po poti, ki jih je vodila na vrh.

Ko na flanki do Pl. Javornik v koktajlu trdega, mehkega, kložastega, skorjastega snega napletejo vsak svojo kitico bolj ali manj solidnih zavojev, potegnejo spustno smučino po kolovozu proti Javorniškemu prevalu in naprej skozi gozd do Doma pod Storžičem. Čeprav se najde tudi kakšna mina, je kolovoz zadovoljivo zasnežen in nudi povprečne pogoje tako velemojstrom plužne tehnike kot virtuozom hiperfrekvenčnega suknja smuči. Po sankaški progi nadaljujejo v smukaškem in veleslalomskem slogu nazaj do Slaparske vasi, kjer dobre volje ugotovijo, da navsezadnje niti ni bilo tako slabo, kot je kazalo na začetku. Predvsem pa velja: dobra družba - dobra smuka.

Za vse, ki ne verjamejo, da je v gorah še kaj snega, so se ga potrudili najti Metoda, Nada, Sonja, Živa, Boštjan, Gregor in Miha.