še en odličen dan nad Zelenico - z opozorilom!
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Veter, veter, veter.
Snežne padavine izpred nekaj dni se niso mogle upirati tako močnemu vetru, kot je pihal v zadnjih treh dneh. Suh sneg, ki je padal pri nizkih temperaturah je dobesedno odpihnilo. Pršiča v prvotnem stanju ni nikjer več. Seveda se najde kakšna zaplata mehkega napihanega snega na položnejših delih, a v strminah je bolj, kot ne, vse trdo, na severnih straneh v večini brez ledu, na vseh ostalih straneh je vse več trde, tudi ledene podlage. V zadnjem obdobju predvsem zaradi vetra - sonca in vlage, ki bi topila sneg v zadnjem tednu ni bilo.
Spodaj sem pripel fotko (sl.1) zgornjega dela nad Osrednjo grapo v Vrtači. Pod temi veliki opastmi se normalno izstopa ali pa začne smučarski spust v grapo. Napoke kložaste narave pred štirimi dnevi še ni bilo (v petek, 19.t.m.) sem bila tam, zdaj je očitna in videna tudi od daleč. Danes v Osrednji grapi Vrtače ni bilo nikogar, težava te napoke je predvsem v tem, da se jo pri peš vzponu po stožcu spodaj in višje čez grapo ne vidi, saj je ostenje preveč strmo (jaz sem jo slikal z lijaka nad Žlebom med Zelenjakom in Palcem).
S tremi Avstrijci smo prišli skupaj iz Žlebu, ob pogledu in debati o tej napoki se niso povzpeli na Vrtačo - tak so imeli plan, ampak so odsmučali čez Žleb nazaj v Avstrijo. Z razdalje tristo metrov težko ocenjujem nevarnost, da ob dodatni obremenitvi poči in odpelje vse s seboj na Suho ruševje daleč spodaj, je pa potrebno biti v naslednjih dneh skrajno previden. Glede na lokacijo; strmina 45 st., pod velikimi opastmi in v odvetrju, če piha vzhodni ali SV veter (zadnje tri dni), je lahko tipičen primer mehke klože.
Jaz sem na skoraj povsem praznem Ljubelju začel turo, čez Suho ruševje sem pristopil na lijak med Palcem in Zelenjakom, odsmučal čez Žleb v Avstrijo se povzpel nazaj in odšel proti škrbini med Vrtačo in Zelenjakom. V njenem levem delu sem videl lepo smučljiv žleb na severnem grebenu Vrtače, iz platoja vrh tega žlebu odsmučal v Suho ruševje, do Smokuške planine. Tam sem zapel kože in se povzpel do vstopa v grapo v SZ grebenu Velikega Vrha Begunjščice. Po njej v derezah, do vrha le te. Po njej odsmučal proti grebenu nad zeleniško kočo in po bivšem smučišču do Ljubelja.
Smuka v Žlebu med Palcem in Zelenjakom je ena sama uživancija, po sicer vse bolj trdem (severni veter je bil tudi tu neusmiljen) lijaku, pod njem je vsaj tristo višincev trde grifik podlage, nižje se nabira sipek, suh sneg, ki je odlično smučljiv. Spust sem zaključil na meji grmovja.
Na platoju nad žlebom v severnem grebenu Vrtače sem se udobno pripravil za nepričakovan spust naravnost v Suho ruševje. Žleb je leden, zato sem po njem pristopil, a smučal bolj izpostavljeno linijo levo ob njem.
Grapa v severozahodnem grebenu Velikega vrha v Begunjščici je lepo strmo, snežišče, ki se jo lepo vidi ob vzpenjanju proti Zelenici in je tako vsem na očeh, je pa malo hinavska, saj se jo podcenjuje s strmino. Ocena spusta je nekako tako kot Jalovčev ozebnik. Smučarke razmere v njej so odlične, grapa je široka in sedaj v grifik, trdi snežni podlagi.
Opuščeno smučišče je v odličnem stanju, izpod smuči se kadi vse do zadnje strmine nad parkiriščem, kjer pa sedaj že povsem kraljujejo lepo smučljive, modre plošče ledu.
Zadnja sprememba: 23.03.2021 ob 22:04
Poglej si še
Kot policijska ura na Vršiču
Spet enkart, mal drgač....