Samotna Kredarica
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.300 m
Cesta v Krmi je brez posebnosti prevozna do Kovinarske koče. Na moje presenečenje je bil tam ob 9.30 zjutraj samo en avto. Običajno v Krmi za parkirna mesta sicer poteka boj s plazovnimi lopatami in cepini!
Dokaj pozno se s frendom odpraviva proti Zgornji Krmi. Prvi kilometer opremo nosiva, nato preklopiva na smuči. Vsakih nekaj minut iščeva obvoze in med ostanki snega. Po štirih kilometeih hoje se odpraviva na plazovine pod Pokljuškimi vrhovi, saj je gozd (sprva) deloval dokaj kopen. Izkaže se, da so tudi melišča na več delih kopna, zato do Zgornje Krme sledi večkratno sezuvanje in nošenje opreme, ter izguba kar nekaj višincev.
Tudi v delu, ko pot iz plazovin zavije na sever proti Zgornji Krmi izgleda običajna (vzhona) pot kopna, zato se odpraviva direktno po eni od grap severovzhodno od Cesarja. Tudi tam sledi vzpon s smučmi, nekaj kopnih delov (nošenje, plezanje) in strmejših vzponov do ravnine vzhodno od Konjskaga sedla. Od tam prečiva proti severovzhodu do klasične zimske poti na Kredarico, kjer natakneva serenače. Sledi še zadnji bolj leden del poti do Doma na Kredarici. Sam nadaljujem še nekaj minut do vrha Kredarice, ker je zapadel svež sneg in sem želel vsaj nalo podaljšati spust.
Po krmljenju v koči in pripravi opreme sprva odbordava/smučava po poti, kot sva se vzpela. Podlaga je v zgornjem delu super - rahlo omehčan led, na katerega je zapadlo par centimetrov pršiča. Splača se izogniti zamrznjenim dledem predhodnikov, razen če imate dobro vzmetenje! Pričakovano, bolj kot se spuščava, manj je pršiča (realno tudi zgoraj le kak cm) in bolj južen je sneg. Od pastirske koče v Zgornji krmi se odločiva za spust po najbolj vzhodni poti, saj le ta leži v dokaj senčnem delu, kar se obrestuje, saj brez problemov prispeva do sten pod Toscom. Sledita še dva kilometra vožnje po zelo ojuženem snegu - spust najlažje opišem z obiskom lazy riverja v kakšnem vodnem parku. Za spust pod ostenjem Draških vrhov se ne odločiva zaradi kopnin, ki sva jih podrobno raziskala že ob vzponu! Nekje po vztopu v gozd, se mi izpod snega prikaže zlobna skala z družbo v naslednih nekaj sto metrih. Kdo bi vedel, mogoče je pa skale kdo "zgradil" za nas!? Takrat imava uničavanja opreme dovolj, zato gre le ta na nahrbtnike in odpešačiva še dobre štiri kilometre do avta. Sneg se predira, pravilo je - hodi kjer je sneg najbolj rjav - ma pomaga!
Še nekaj zanimivosti. Ta je bila že moja 31. tura to dokaj uspešno sezono. Glede vremena - od brezvetrja in sonca, do dežja in močnih sunkov vetra, sodre, od pomladnih temperatur do minusa. Skratka ni da ni, enako pa velja tudi za (snežno) podlago. Začuda nisva cel dan srečala niti enaga človeka - oskrbnik v koči je dejal da jih je bilo ta dan zgoraj le šest. Zlomila sva palico, izgubila rokavico (se je našla), popravljala vezi (vsaj enkrat je prišlo prav orodje iz nahrbtnika) in stalno iskala obvoze. Skratka dan poln avantur, ampak ravno to je pravi čar in smisel - pestrost!
Zadnja sprememba: 17.04.2022 ob 09:07
Poglej si še
Rostizkogel 3394
Velikonocna Triglavska TS magistrala II