Rodica
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 560 m
Kar štirinajst se nas je zbralo na jutranji kavi; nekateri malo bolj drugi pa malo manj »nabrušeni«. Odločili smo se za Bohinjski kot, ker naj bi se tam našlo za vsakega nekaj.
Slab kilometer nad Laškim Rovtom se splužena cesta pri »Božičku« konča. Snega je dovolj, tudi sesedel se je v zadnjem tednu zadosti; je sicer trd vendar ne poledenel, saj v tem letnem času v ta predel sonce sploh ne posije. Pot po gozdu je zato ob že narejeni gazi prijetna, se pa malo vleče.
Kmalu nad planino Suha je tako kot že več preteklih dni (za)gospodaril veter. Čeprav je bil pretežno severne smeri, je bil s svojo ostrino za decembrski čas še dokaj mil. Brez srenačev seveda ni šlo, v »kuloarju" pa je bilo potrebno tudi popešačiti. Po skoraj polčetrti uri smo pohodili vrh; nanj je bilo zadnje metre potrebno smuči prinesti v rokah.
Do planine Suha, cca 500 višincev, je bila smučarija zelo solidna. Izbirali smo predvsem linije, kjer je bil sneg spihan, saj so robniki tam dobro prijemali. Na napihanem snegu je bilo potrebno biti malo previdnejši in mehkejši, saj se trdote ni dalo predvideti kar na pogled.
Del ekipe se je na planini Suha odločil za vzpon na Vogel in spust po Žagarjevem grabnu. Šoferji pa smo pač morali zaviti poti Laškemu Rovtu. Tanka snežna skorja v lepo razredčenem bukovem gozdu se ni preveč upirala krmarjenju smuči, zato je bil ta del sicer manj naporen od pričakovanj, vseeno pa daleč od tega, da bi izostala temeljita obdelava hrbtišča, kolkov in kolen. Ko smo prišli do ceste, zato nismo oklevali z nadalnjo smerjo naše poti. Slabih pol kilometra (višinskega) spusta po njej je deloval prav terapevstsko, tako za sklepe kot glavo. Mišice so pa vseeno malo pekle.
Zadnja sprememba: 18.12.2021 ob 21:04
Poglej si še
Kdor se ceni, ne gre na Debeli vrh
Inkasanti mižijo