Od avta pristopna smučina, do avta spustna smučina
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 968 m
Čeprav nam je včeraj Veronika na RTV1 napovedala mrzel severovzhodnik, se zagnani turni smučarji ne dajo motiti. Odločno zapeljejo v Planico, kjer jih premražen redar najprej oskubi za 2,50 € parkirnine, nato pa mimo koče po pristopni smučini nadaljujejo proti simbolu PZS, markantnemu Jalovcu, po katerem se že plazi bleščava vzhajajočega solnca. Ko pokukajo iz hoste, se neustrašna turna trojica spopade z giga, morda celo tera, plazovino, ki je bila prigrmela s pobočij Vevnice in Kotove špce in prekrila pol doline na območju, kjer se svet v smeri Jalovca začenja postavljati pokonci (ca. 1250 m). Sneg je trd, zato nadaljujejo s srenači. Malo pred Ozebnikom, preden trojica krene na desno proti Kotovemu sedlu, mimo njih iznenada pade našponana skupina turboturnih smukačev, ki jih v breg proti Ozebniku nese, kot bi na vrhu Jalovca zastonj delili e-smuči z umetno inteligenco za samodejno zavijanje v levo in desno. Seveda v želji, da bi mogli biti še urnejši. A trojice ta vihravost, ki jo uprizarja staro in mlado, moško in celo žensko, prav nič ne gane, zato v ležerno uživaškem polpenzionističnem slogu nadaljujejo svojo pot proti sončnemu Kotovemu sedlu. Navkljub soncu pa z višino polarni veter vse močneje vleče in skuša voljo turnega smukača, ki mora kakšnih 30 višincev pod grebenom le priznati premoč materi naturi. Prsti hitro ledene in vejavica neusmiljeno biča lica turnega smukača, ko se le-ta pripravlja na spust. A zahvaljujoč trdni odločenosti, neomajnemu pogumu, jekleni volji, prekaljeni v nebroju sličnih slučajev, teoretskemu poznavanju osnov gorskega kretanja v zimskih razmerah s posebnim poudarkom na polarnih razmerah na Kotovem sedlu (Vol. 1.- 60.) trojica vešče dovrši vse, kar je turnemu smučarju nebhodno postoriti, preden zareže prvi zavoj spustne smučine. Premraženi in trdi kot hlodi končno odvijugajo po kompaktnem napihancu in ponekod trdem grifig snegu v dolino. Pela je presenetljivo in visoko nad pričakovanji dobra, saj do izravnave teče po večinoma zbitem in relativno speglanem snegu, kar trojici omogoča slogovno dovršeno vijugati v levo in desno ter obratno. Po tehtnem premisleku se odločijo, da se ne bodo več skušali s plazovino, ki na levi strani doline, gledano navzdol, kvari turnosmučarski užitek, zato se usmerijo na desna pobočja pod Mojstrovkami. Smučine pričajo, da se je tako odločilo že precej smukačev. Sneg postane nekoliko skorjast, a ob dobri turnosmučarski izvežbanosti in z nekoliko širšimi smučmi je še vedno mogoče izpeljati dovršene paralelne zavoje. Spustna smučina se nato izgubi v hosti in smučarja med debli in skozi goščo prav genitalno pripelje do s solncem obsijane koče v Tamarju, ki jo oblegajo mase nedeljskih pohodnikov, familij z malimi otročički in kužki, zadihanih tekačev na smučeh, z vponkami cingljajočih alpinistov in seveda mase najpomembnejših, nas, turnih smukačev. Po obvezni hmeljevi hidraciji potegnemo v slogu J. Faka po tekaških progah do Planice in zadovoljni zaključimo smukoturo.
Za vse, ki ste se pred mrzlim vetrom skrivali na domačih zapečkih, smo v hladu uživali Živa, Miha in Miha
Zadnja sprememba: 23.02.2019 ob 22:32
Poglej si še
še en lokalni dinozaver
Vordere Geiselspitze (Gesselkopf) 2974m