Trenutne razmere

Od avta do avta ne gre več

ned, 28. feb 2021

Bogdan Jamšek

Karavanke | Stol, Orličje | Jugovzhodni pristop na Mali Stol

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.300 m

Osem kamniških TSKO-jvcev se nas je tokrat zbralo, torej znotraj covid zapovedi. Parkirali smo v Završnici na koncu jase »Pri žagi«. Glede na količino parkiranih avtov smo pričakovali gnečo, vendar smo bili, razen nad Prešernov kočo v naši "smeri" sami. Do Tinčkove koče je sicer nekaj snega na cesti, vendar ne zvezno. Nad kočo smo zavili levo v široko grapo pod grebenom Orličje. V smrekovem gozdu, do cca 1300 nm, so snežni jeziki le na delih, kjer je gozd razredčen. Nad njim se začne rušje in vsakovrstno mlado listnato vejevje, ki je deloma pokrito s snegom in plazovino. Na kar spodobni strmini smo se različno dolgo trudili s smučmi na nogah ali na nahrbtniku. Ker je bilo pomrznjeno in se ni grezalo, vseeno ni bilo prenaporno. Na okoli 1600 m je manjši plato nad njim pa dve kotanji. Zadnja v več variantah vodi na greben nad ali pod Prešernovo kočo. Zadnjih nekaj deset (direktnih) metrov je bilo zaradi pomrznjenega snega kar sitnih, zato je bilo treba nadeti dereze, ki tudi na zaključnem vzponu na Stol niso bile odveč. Nekateri smo naredili prečko preko grebena na vesine pod Prešernovo kočo, kar se je izkazalo za udobnejšo rešitev. Srenači pa so bili seveda nujni.
Vrh je bi dobro obljuden, tudi govorica sosednje države je bila pogosta. Ledeni severovzhodnik in nekaj stopinj pod ničlo nista kvarila izjemnih razgledov. Posebej je pritegnil prvo sosed Vajnež, ki je dobro zvijugan v Medvedji dol (Avstrija) in ki ga kot kaže letos ne bomo obdelali.
Pol ekipe se je odločilo za spust z Malega Stola direktno v "skledo" Orličja, ostali so šli naokoli (mimo koče). Sneg je razen na vstopu že toliko popustil, da je bilo vijuganje prijetno in uživaško. Pod platojem je bilo 200-300 višincev še spodobno smučljivo, tudi z nekaj bočnega drsenja med kar gostim mladim drevjem. Preostanek pa si je pač vsak izbral po lastnih željah; večina kar z dilcami v rokah.
Skratka, že kar precej tipična spomladanska tura, kjer smuka od avta do avta odpade, namesto tega je nujna kakšna ura "tlake" v obliki pešačenja.
Na koncu, ob rehidraciji smo se zapletli še v prijeten klepet z lokalcem, sicer nekdanjim smučarskim skakalcem in starosto planiških teptalcev, ki se je iz bližnje vasi na turno smuko (pri skoraj devetinšestdesetih iz Vrtače (!)) pripeljal kar s traktorjem.
Ocena velja za tisti del, ki smo ga (od)smučali (okoli 950 od 1260 višincev), sicer se zniža za eno zvezdico.