Not for a one trick pony...
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.250 m
Greh bi bil na tak vikend ne iti na turo. Ampak kam? Ob vseh novicah o razmerah, nekaterih (moram priznati) neverjetnih kontrastih od pršiča do gnilca, pa ne nazadnje zadnje ture na Podrto, je bilo zelo težko odločiti se, kam na resno smuko. Prekršil sem pravilo, da tur ne bom ponavljal, in se odločil za Centralno v Begunjščici. Dilce na rame in hajd kakšnih dobrih 100 višincev in potem hitra klasika na pasji pogon na plaz pod Centralno. Sledi včerajšnjih smučarjev so bile kar zgovorne: vse živo.... Dobro, vsaj snega kaže še ravno dovolj. Pogled gor v grapo pa me šokira, kar zavpijem: ne, saj jih je (štejem.....) 38 komadov. Večinoma pešci, iz zelo različnih plemen, eni imajo v rokah Quarke, dve dami pa brez derez, s cepinom v eni in krepelcem, oni sta rekli bajalico, v drugi roki. Gazi je kar nekaj, malo paralelno, malo karirasto, malo pepita.... Ker je razdrapano, shojeno, razrito, posmučano, kot bi čez šel Great Treck gnujev, zeber, slonov in ostalega entouraga v Masai Mari, gredo dilce na nahrbtnik in poiščem gaz, a najglobja je tudi najpoložnjša. Za menoj, torej 41. in 42. se pogovarjata: saj bi bilo boljše vzeti vaservago namesto GPSa. Ožina je res kakor zalita, a je ozka in trda, potem je spet razdrapano, malo suho v senci, malo trdo na sredini in mehko, južno na prehodu proti vrhu, tudi dokaj skalnato. Ker sem stara šola, grem vseeno do vrha, nakramam pa se par metrov nižje. Grize me dvom: ali v grapo ali na Šentanca? Simpatična predvozača iz istega plemena, Ripstick 106, odpihneta dvome (hvala, res lepa priprava proge!). Začetek je odličen pomladanski, sledi nekaj zavojev s težkim skoraj gnilcem, ki seda na vrh smučk, pred ožino je lep, skoraj suh razvožen sneg. V senci in ožini je trdo in ozko, vsi abručamo, redko je prostor za zavoj, da si vsaj prav obrnjen. Pod skalami pa cel spekter snegov (hmm, ali bi me slavisti okarali zaradi množine?), desno pod Y je lepše, a vseeno zelo raznolika podlaga zahteva prilagajanje tehnike, naletim celo na trdo poledenelo ploščo, malo kasneje pa na zasilno zavoro. A sem omenil kamne? Včasih bi se jezil, nergal, danes pa uživam. Veščemu krmarju se spodobi brati sneg in najti pravi trik za vsako vrsto! Spodaj, na cedečem se zadnjem jeziku sem zadovoljen spokal dilce in z dvema Esterajherjema ugotovil, da je Entgueltig Ende. Aja, ponavljanje smeri: hm, spomnil sem se prijateljev kajakašev, ki pravijo: Nikdar ne stopiš v isto vodo! Je pa #alwaysgoodtimes!
Zadnja sprememba: 24.03.2019 ob 21:33
Poglej si še
Nad Tegoško planino
Rodica z Vogla in nazaj