Koča Locatelli (2410 m) - Tri Cime
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.420 m
Podaljšan vikend je bil sicer prednostno namenjen klasičnemu smučanju. V času ponedeljkovega živahnega prehoda severne vremenske fronte pa je bilo škoda delati dobiček žičničarjem.
Pred laptopom tudi nisem dolgo zdržal, saj mi je vzhičeno poročanje z olimpijade hitro začelo presedati. Uspeh seveda vsakemu iz srca privoščim, ampak ta ni moj in »mi« zaradi tega nismo nič boljši, … prej obratno.
Ker tudi brati ne moreš ves dan, pa še do hladilnika je bilo (pre)blizu, sem se nekaj pred poldnevom znašel na kraju, ki se imenuje Fischleinboden v istoimenski dolini. Blizu so znana dolomitska smučarska središča Moos, Sexten in Innichen oz. smučarsko področje 3 Zinnen.
S prospektov sem presnel kodo za turo na Sextner stein in »šel malo raziskovat«.
Uvodni del spominja na Tamar; pot steče direktno na jug, vzporedno z dobro obiskano tekaško stezo, pa tudi peš pohodnikov ni manjkalo. Ravno prav za ogrevanje. Za gostiščem pot zavije na desno in se postavi pokonci. No, ne preveč, saj je to poleti široka »mulatjera.« Zdaj je bila seveda zasnežena in zapihana. Drži se desnega roba stranske doline, ki je posejan z razredčenimi macesni in ruševjem, tako da se zdi, da ni izpostavljena plazovom.
Nad cca 2000 m se začenjajo obširnejša in položnejša prostranstva proti sedlom v več smereh in z nešteto manjšimi in večjimi kotanjami. V tem konglomeratu mi je zelo prav prišel interaktivni zemljevid na mobiju, saj bi bil zaradi težke orientacije že ob prvem večjem kiksu smeri verjetno prisiljen obrniti.
Ker je zapadlo tudi nekaj novega snega, ki ga je veter sicer precej raznosil naokoli, sledov predhodnikov ni bilo prav veliko. Malo pod vrhom sem sicer srečal skupino petih smučarjev z vodnikom, ki pa so prišli z druge strani, z jezera Misurina in so delali krožno turo, z krajšim vzponom seveda.
Ko se je na obzorju končno le pokazala koča Locatelli, sem si kar oddahnil, kajti časovni limit, ki sem si ga zastavil za zračenje pljuč, se je že skoraj iztekel. Vztrajanje je bilo poplačano s tem, da so se mi Tri Cime nekajkrat, čeprav na kratko in sramežljivo, vendarle le malo razgalile. Nekaj časa sem bil sicer voljan (po)čakati še na kakšno dobro fotko, saj prav v teh koncih nastajajo tiste najatraktivnejše, ki je vidiš na prospektih, posterjih in razglednicah, a so me arktične razmere kmalu odvrnile od tega.
Od smučanja ni bilo pričakovati bogvekaj, saj je bila vidljivost preveč zanikrna. Slabih tisoč višincev spusta pa je minilo celo bolje kot sem upal. Našli so se kar lepi odseki puhka, v srednjem in spodnjem delu pa je bila mestoma tudi čisto spodobna smučarija po trdem in spihanem snegu na melišču. Seveda pa je bilo treba kar pozorno paziti na zastruge in pogoste spremembe podlage, pa še mrzli vzhodnik je neusmiljeno butal naravnost v obraz in nobena očala niso naredila vidljivosti boljše kot prosto oko. Z malo cincanja sem razmere ocenil za eno »švoh trojko«.
Turo, v malo boljših razmerah, seveda zelo priporočam, saj je glede razgledov resnično gurmanska. Ocena »difficulty« bolj kot tehnično težavnost verjetno opozarja na zadostno telesno pripravljenost, saj je že osnovna tura, ki ima lahko še več atraktivnih podaljškov, v obe smeri dolga skoraj 15 km.
Zadnja sprememba: 10.02.2022 ob 12:09
