Trenutne razmere

Ko telo in duša klone, viskija pomagajo galone

tor, 19. jan 2021

Aljaž Anderle

Karavanke | Lešanska planina

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 534 m

Tresoči so prsti ki zapisujejo moje, še vedno razrvane misli, podoživjajoč dan, za katerega sem mislil, da se ne bo dobro končal. Na turo so me povabili trije kleni in nabrušeni gorski svedri, Hulki, Hosta in Publ, stari znanci snežnih strmin, klož in navpičnih grap. Z nemalo treme sem sprejel vabilo vedoč, da se takšni kampeljci nikoli ne odpravijo od doma na navaden špancir, kot mi domišljijski bojevniki. Ko smo se po treh urah hoje po globokem in nezgaženem snegu začeli bližati planini, na katero naj bi se povzpeli in s katere so ravno sestopali vrhunski alpinisti, sem prestrašen samo sedel na tla. Kolegi so takoj imeli načrt naskoka na vrh. V skladu z blitzkrieg tehniko so ga nameravali zavzeti s dveh ali treh smeri istočasno, tako da bi v primeru plazu ali nesreče, vsaj komu uspelo osvojiti vrh. Ko sem začel naglas dvomiti v svoje sposobnosti, so me hitro vzeli medse, ponudili whisky in cognac, nakar sem v sebi začutil novo, neustavljivo moč. Vzpon je potekal dobesedno na juriš, dva sta bila v derezah, dva pa brez, za vsak slučaj. S smučmi na nahrbtnikih smo premagovali previse in željno pogledovali proti vršnim opastem, ki so se hitro bližale in postajale vse večje, na greben smo si morali skopati tunel. Sam vrh je bil brez krav in drobnice, le en ovčarski pes nam je delal družbo medtem, ko smo se pripravljali na spust. Ker si nismo upali spustiti po smeri vzpona, smo se odločili smučati proti zahodu, kjer so kot je znano, zaradi sonca bolj položna pobočja. Meni se je od strahu in naporov temnilo pred očmi, zaradi whiskija pa tudi malo vrtelo, a vseeno sem sledil kompanjonom, ki so že prečili vse opasti, klože in zamete na poti do poseke, ki je vodila v dolino. 45 stopinj naklona, zelo hiter pršič tipa Nippon in visoko raščene bukve so povzročili številne padce. Moj se je začel na tretjem zavoju in končal skoraj na dnu, za vedno je v snegu ostala zakopana leva smučka, Leni, in ena izmed palic. Baldi ali Tomi, vedno sem ju težko ločil. Po šestih urah hudih notranjih bojev, ki so ga zaznamovali panični napadi, izbruhi evforije in manjši pretep, smo dosegli neko dolino, kjer je končno zmanjkalo vsega. Ščita, snega, moči, smisla, baterije za stravo in whiskyja.