Trenutne razmere

Le kje so ptiči?

ned, 12. dec 2021

Miha Debevc

Karavanke | Ptičji vrh

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.010 m

Ako bi človek sodil goro le po imenu, bi na Ptičjem vrhu pričakoval ali nemajhno jato raznolike perjadi ali pa kakega učenjaka z debelimi naočniki na nosu in rešpetlinom v roki, ki vestno beleži, koliko peruti, nog, perja in drugih pritiklin premore ta ali oni ptič. Da se na svoje oči in smuči uveri, kaj je na stvari na dotični gori, se šesteroglava druščina turnih smukačev, ki skupaj premorejo vsaj toliko učenosti, da vrabca ne bi nikoli, ampak res nikoli, zamenjali za kremšnito, odpravi s Planine pod Golico po sankaški progi in naprej po zasneženi hosti do pravljično zalega Markljevega rovta, od tod pa po pristopni smučini na vrh. A glej ga zlomka! O perutnini na vrhu ni ne duha ne sluha. Tudi učenjaka ni videti prav nobenega. Le nekaj turnih smučarjev in pa – to kar šteje največ - mična bela flanka, ki se razteza od vrha navzdol do gozda. Flanke je sicer za borih 150 višincev, a obeta za nekatere sanjsko, za druge pa, ki jim kompaktnejši in zaradi vetra spremenljiv celec ni baš pri srcu, povsem užitno pelo. Po kratkem oddihu vsak zareže v sneg, kakor ve in zna, in z malček več muje (ni smuke brez muke) v snežno belino izpiše mojstrsko parafo, ki belo na belem dokazuje smukoturno avtorstvo.

V hosti je še obilo celca za nadaljevanje smukoturnega razvedrila do Markljevega rovta, kjer si grupa privošči pol ure martinčkanja na zimskemu soncu in šilce domačega tepkovca za pogum, nato pa po sestopni smučini in sankaški progi zadovoljno odvijuga do izhodišča.

Čudovit zimski dan so na smučeh preživeli Sonja, Živa, Boštjan, Jure, Žiga in Miha.