Trenutne razmere

Jara kača in nekaj iz kleti

ned, 25. apr 2021

Aleš Rotar

Julijske Alpe | Špik | Skozi Kačji graben

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.600 m

Razmere: zanič, preveč nošnje, se ne splača naprej brat.

Redko komu ostane Kačji graben v lepem spominu. Meni do sedaj ni, se sicer mal zboljšuje. Ampak na vrhu te čaka Špik. Ki sicer upravičeno slovi kot ena taka loterija, redko zadaneš terno. A letos je tako lepo zafrajhan, sem si rekel, ne bom več čakal na Godota, buljil v fotke prijateljev, pa še kakšen webcam.

Na kratko, čeprav je to za dobre štiri ure pehanja na špičaka "cotradicio in adjecto": v supergah tišasto do roba gozda, potem v pancarje in malo višje še na kremplje, okoli 9 je bilo kar trdo. Saj sem prebral Uroševga popoldanca in me plazovine ne bi smele presenetiti, da so pa tako pokvarili rampo si pa nisem mislil. Okoli 11 je bilo v zgornjem amfiteaterčku trdo, žleb na vrh pa je bil iz bivšega puhca, ki se pod vplivom sonca spremeni v musse, ne čokoladni. Pa še serviran je brez posteljice. Kot mladca pred menoj sem pustil ptiče pod skalami in na vrhu užival zimsko panoramo. Naverjetno zafrajhano je v martuljših gorah, krmarji pa povsod: zvožena Jugova, Kotli z jasno vidno šolsko izborno pristopno smučino (!), v Veliki Dnini sem jih naštel kakšnih 8...

Kakšne evforije nisem čutil, ko sem okoli 12h preizkušal malo ojuženo plazovino, kugle in keglji so bili še trdi, ampak vsaj med njimi se je do konca rampe dalo presentljivo lepo odpeljati, če se držiš povsem desno, dol gledano, se najdeta dva ozka hodnika. Spodaj, pod skalnim robom rampe pa zvok in slika, kot se šika! Na prelomnici, kjer se konča macesnov nasad, nekje na 1600, sem že kar zadovoljen nakramal dilce in vklopil pohodniški program Gozdni Joža, z vložki japonskega klanjaja vejam. Vleče se, kot jara kača. Na koncu je sledil najnevarnejši del ture, čisto v dnu, v spodnjem skoku dve prečki z rušjem, ki ti data misliti, da bi si kupil spet nove, zložljive dilce (a o tem na koncu, bonus odstavek).

Tura je resna, dolga, preizkus za glavo kot za noge. Na vrhu si sredi divjih špic, ni ljudska šola, pa še kakšno novo izkušnjo dobiš. Me je sicer na lavinenkugellagerjih imelo, da bi ji prisloli eno snežinko, pa sem se skuliral. Je bil vseeno en velik dan, meni, kakor obračaš #alwaysgoodtimes. Sicer pa so neki julijski škrati valili kepe na različnih koncih, berem na Snežaku.

Bonus odstavek, obvezno takoj nehaj brati, če te dolžina traktata moti. Ker se je postavilo vprašanje zvestobe Elanu, kratko pojasnilo iz šištala (zadnja fotka): ptiči so se v kleti znašli kljub temu, da sta Ibexa, lepa, črna, s karbonskimi kostmi bila celo plačana, a dandanes, ko, če si kul, se kakor prodaja iz zalog drugih (ne bi naprej...) je tale jata priletela in moram reči, da ni slaba. Je mehkejša, koketnejša, kot se za Francozinjo spodobi, a nima agresivnosti izhajajoče iz zgodovinske izkušnje "prog, ki so trde in ledene, kar ustreza našim reprezentantom" (tu zdaj blazno tvegam, da me ta prava avtoriteta oziroma porodničar na FB okara). Moj vozni park v tej zimi: Elan Vinson, za štajnkontaktgafahr in pojanje po Rudnici, Sorici oktobra itd; Elan Spectrum: zakon, a ene 5x pretežak, za res resne zadeve in razmere, že mal zvožen, je pa vrhunski tudi za delat zmedo na kakšnem bolj prstižnem smučišču v Alpah (žal letos ne...); Elan Ripstick 106, zakon za pojanje po pršiču, bil v pogonu v visoki zimi v času gozdne smuke, nestrpno čaka na čoftaste dni. Black Crows Camox Freebird: to go, kot švicarski nož. Samo za T bone steak ali pa zlatovšco ga pa ne uporabljaš. Sicer so bile moje prve Elanke Pionir, brez kant, svetlo modre, letnik 1966.....žal so izginile v vrtincu zgodovine. V muzeju se najdejo poleg več RCjk, pa prastarih Elan GLS Komarov (izvoz v SZ), tudi najdaljše turne smučke, ki sem jih kdajkoli vozil: MBX, 217 cm, okoli 50 mm pod čevljem, ta mehke rumene. Ta zložljive si bom pa kupil, ko se ne bom mogel več pripogibat pod vejami.