Trenutne razmere

Sonce in sence na Kotovem sedlu

sre, 27. feb 2019

J .

Julijske Alpe | Kotovo sedlo | Klasična iz Tamarja na Kotovo sedlo

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m

Začel sem okrog osmih pri rampi pod skakalnicami. Pot do Doma v Tamarju je seveda zratrakirana in niti ni bila preveč trda. Od doma je prijetno dišala in vabila nekakšna enolončnica, a kaj, ko je bilo treba naprej. Pot naprej po gozdu za kočo je bila lepo uhojena in zglajena od smučanja, tako da sem dokaj hitro prišel na odprto pod Strug. V tem območju je ogromna plazovina, ki sem jo prečil proti levi na najožjem delu na spodnjem koncu, videl sem pa tudi turne smučarje, ki so se držali desno pod steno Struga in Vevnice in nato v območju Malega kota prečili levo proti ožini pod Šitami.

Sneg je bil precej trd, napredovati se je dalo dokaj udobno, špuro sem ubiral kar po svoje. Na začetku ožine sta me dohitela in prehitela dva možakarja, strumnih in usklajenih jeklenih korakov, oba sta imela rumene čevlje. Nekakšna gorenjska varianta nemško govorečih ajns-cvajarjev, ki so mi leto ali dve nazaj na istem mestu grenili življenje in me v podobnem vojaškem tempu neustavljivo prehiteli. Malo višje sta si možaka nadela srenače in odkorakala naprej. Zdelo se mi je modro in sem jih posnemal, v pomrznjeni strmini v najožjem delu so mi precej povečali občutek varnosti.

Jeklena Gorenjca sta se zaustavila pod spodnjo skalo od Ozebnika si oprtala smuči na nahrbtnik ter nadaljevala po žlebu, preden sem sam prisopihal v to območje. V smeri proti Kotovemu sedlu se mi je sneg zdel za odtenek manj pomrznjen, a srenačev se mi ni dalo sneti. Kakšnih 10 metrov pod robom sedla se je vlekel neodtrgan rob plazovine, ki bi ga bilo mogoče težko obiti, zato sem šel do sedla po sledi (najbrž včerajšnjih) predhodnikov nekako v smeri poti na Jalovec in prišel do grebena. Tam tega roba ni bilo, nadaljeval sem po vrhu v smeri Kotove špice na najvišjo dosegljivo točko na sedlu (na zemljevidu piše 2134m, višinomer na uri pa tako ali tako vedno kaže narobe).

Izgledalo je, da sem bil danes tam prvi. Bilo je le rahlo vetrovno in pravzaprav prijetno, a skromen prostorček nad Koritnico kakšnih 1000 metrov nižje mi ni bil preveč všeč. Iskreno povedano sem bil ves čas nekako na preži, da mi pri motoviljenju tam gori ne pade v prepad kakšna palica, smučka, nahrbtnik ali pa se po nesreči odkotali celo moja malenkost. Zato sem se dokaj hitro odpravil. Flanka do izravnave Velikega kota je bila čisto veselje. Suh, že precej uležan sneg, s tanko skorjico, ki ni motila. Pri skalah na izravnavi se je skorjica že počasi odebelila in na območju pod Ozebnikom prešla v trd, pomrznjen a dokaj dobro smučljiv sneg. Tam nekje sem zopet srečal jeklena Gorenjca v rumenih čevljih, ki sta v Ozebniku očitno že opravila svoje (zavoljo moje slabe vesti upam, na nista bila v tem času mogoče celo na Jalovcu) in sta po vsem opravljenem sedaj z enako hitrostjo in usklajenim tempom, kot kakšni dve uri poprej, jurišala še v smeri Kotovega sedla. Juhej!

Na koncu ožine, pri Malem kotu so se smučarske razmere za moj občutek drastično poslabšale. Sneg je bil še bolj pomrznjen, očitno nekaj dni nazaj pa krepko ojužen in razbrazdan od velikega števila smučin iz časa odjuge. Čisto mimogrede: tudi sam sem danes pričakoval bolj južen sneg in posledično bolj udobno smuko, saj je bila napoved temperature na 2000 m okrog 3 stopinje, pa od tega ni bilo nič, svoje je seveda naredila tudi senčna lega doline. Torej sem nekoliko pod ostenji Šit pač priropotal do osrednjega dela doline, prekritega s plazovino in ob tem željno iskal vsaj kakšne metrčke nezvoženih območij, na katerih so robniki sicer lepo prijeli in bi bila smuka prav prijetna, če bi jih le bilo malo več.

Plazovino sem prečil na istem mestu kot zgoraj, smučke sem za tistih 30 ali 40 metrov seveda snel, saj se je vmes treba spustiti v pomrznjeno, kakšen meter in pol globoko a neproblematično grapico v obliki strelskega jarka.

Bukov gozd v dnu doline je bil seveda smučarsko nezanimiv, sicer malce ojužen, je pa nudil udobje skoraj konstantne vožnje prav do Doma v Tamarju. Od tam sem se do avtomobila pri skakalnicah po tudi ne preveč ojuženi tekaški progi pripeljal v pičlih petnajstih minutah.

Za mano je bil torej še en prekrasen dan!