Hopla na Viševnik pred zajtrkom
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.100 m
Mrzlo, veter, jasno in lepo. Pred vsakodnevno rutino učenja smučanja tamalih dveh in preganjanja s tekaškimi smučmi z ženo po Pokljuki te dni med zimskimi počitnicami, sva s kolegom zjutraj zgodaj vstala in se s turnimi na Viševnik podala.
Po klasiki iz Rudnega polja, prek smučišča in Zlatih vod, ter nato preko flehe in po grebenu do vrha. Sončni vzhod se nama je izmuznil malce nad smučiščem. Na poti je sneg mestoma spihan, mestoma poledenel, še posebej po uhojeni poti in cik cak špurah poprejšnjih številnih turnih smučarjev. Še najmanj je oddrsavalo, ko sva se vzpenjala izven sledi.
Z nekaj tehničnega truda, pretikanjem smuči in težišča sem, tja, gor in še kam; ter s kančkom adrenalinske domišljije gre s smučmi čisto do vrha, kljub vmesnim kopnim, pomrznjenim in travnatim delom. Na vrhu je pihalo še bolj, kot na poti navzgor, vendar je veter odpihnil še tako nično meglico in razgledi vse naokrog so bili brezhibni. Telefona sta se nama med vzponom izklopila, saj ju je preveč zeblo, tako da fotografije ostajajo za drugič.
Spust, katerega želeno linijo sva načrtovala poprej ob vzponu, je bil na začetku prvih nekaj metrov zaradi pomanjkanja snega na vrhu čisto tehnične narave, z veliko skakanja, z obrati na mestu, iskanja optimalne linije med delčki snega, skalnatimi otočki in vmesnimi centimetrskimi približki smuči skalam in kamenju. Tudi čez travo je fino šlo mestoma, skorajda enako kot po snegu. Hopla še po smučišču in čez gozd nazaj do Rudnega polja in že sva po 2 urah in 2 minutah z avtomobilom brzela na zajtrk. Kratko, sladko in pestro.
Zadnja sprememba: 02.03.2022 ob 13:51
