Grem, dokler bo šlo brez srenačev
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m
Vreme sončno, brez oblačka, v spodnjem delu toplo, zgoraj mrzlo. Po imenitni Planiški ekipni zmagi naših Orlov in 20.000 glave množice odprte Slovenske himne sva se z očetom s turnimi podala iz Planice v Tamar, jaz pa še nato naprej proti Kotovemu sedlu do tja, do koder bo šlo brez srenačev oz. derez.
Iz Planice je veliko gledalcev hodilo po poti, tako da je bilo steptano od stopinj vse do koče v Tamarju. Nadalje je bil sneg zelo ojužen in brez smuči bi se ponekod udiralo do pasu. Najhitreje sem napredoval po uhojeni poti. Če sem šel v celca, se je preveč udiralo tudi s smučmi. Kmalu sem se povzpel do senčne lege flehe proti Jalovčevemu Ozebniku. Temperatura se je hitro nižala in sneg je postajal čedalje bolj pomrznjena in trd. Sledil sem cik cak turno smučarski gazi, nazadnje prehojeni pred dnevi, bi rekel. Dokler je šlo brez srenačev ali derez in cepina, sem se vzpenjal. To je bil tudi moj tokratni cilj.
Spust nazaj v Tamar je bil težak. Sprva trda, mestoma ledena snežna podlaga, ki je kar klicala po zdrsu, nato zelo ojužen sneg in "srfanje" po plundri. Na koči sem pobral očeta in spustila sva se nazaj do Planice.
Zadnja sprememba: 28.03.2022 ob 14:00
Poglej si še
Ciprnik + po Planiški Velikanki
ZADJI IZIH SEZONE