Trenutne razmere

Begunjščica za dušo

sre, 24. mar 2021

Miha Debevc

Karavanke | Begunjščica, Veliki vrh | Šentanski plaz

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m

Po nedeljski turnosmučarski masovki pod Kriško steno si mož zaželi kanček spokojnosti in samote v belem kraljestvu gora. In vse to najde na Begunjščici. Še vedno pa se mu prikazujejo osupljive podobe nekaj stotnij turnih smukačev, ki so skupaj z njim v nedeljo drli tja gor pod Križ. Bilo je šokantno, po eni strani nekoliko fascinantno po drugi abnormalno. Koncentracija turnosmučarske biomase bi se zlahka kosala z vrstami čakajočih pred žičnicami slovenskih smučišč na vrhuncu sezone in ubogi vršaci nad Krnico kaj takega niso doživeli še svoj živi dan. Čuti je bilo prešernega smeha, veselja, klepetanja, vriskanja in drugih zvočnih učinkov, ki so boleče rezali v uho, vajeno nežnega šepeta padajočih snežink. Prizanešeno ni bilo niti nosu, vanj so se ujele vonjave raznovrstnih telesnih izparin, ki so se širile iz strnjene vrste v breg pehajočih se in globoko zasoplih smukačic in smukačev. Kljub sivi megli v višavah in rahlim snežinkam, ki so se usipale iz nje, je bilo jasno, da gre za nenavaden turnosmučarski dogadljaj. Mnogi, ki so doslej menili, da je zemlja ploščata, so v času virusne kuge spoznali, da se tupatam v nebo dviguje tudi kakšna gora in če je lepo s snegom pobeljena, se je moč nanjo povzpeti tudi brez žičnice in raz nje prav lepo zasukati smuči. In to za razliko od oficielnih smučišč brez covid testa! Z drugimi besedami je to posel, ki je bil doslej domena posvečenih v skrivnosti turne smuke. Torej pravih, z dušo, truplom in srcem predanih turnih smučarjev. In teh v zlatih časih, hvalabogu, ni bilo kaj dosti. Človek, naveličan mestnega vrveža, stupidnih reklam za lajšanje težav prostate, hemoroidov, jeter, ledvic, šimbasa, priželjca, bolečin v levi rami, itd., tečnih tašč in vladnih zajezitvenih ukrepov se je na smučeh podal med zasnežene gore in tam našel svoj dušni mir in odrešitev. Vsaj za nekaj časa, pač odvisno od kilometrov in višincev, ki jih je zmogel premagati. Danes pa se že vsepovsod po turnih smučiščih gnete nepregledna množica novih obrazov, ki ne vedo, ne kam gredo, ne od kod so prišli. Kot nedavni pripetljaj pod M. Selišnikom, ki ga je doživel pero vihteči, ko je dohitel skupino turnih smučarjev, žena, mož in otročičev, in jih prijazno pobaral, kam so namenjeni, pa sploh niso vedeli, ne kje so, kaj šele da bi vedeli povedati, kam hočejo. Sledili so pač le urezani pristopni smučini, ki jih bo že nekam pripeljala. Magari v Rim, ker baje vse ceste vodijo tja, od Rima do Ljubljane pa ni več daleč.

Prvemu možu PZS, ki ga je v nepregledni množici detektiralo in identificiralo poznavalsko oko, bi zato kazalo predlagati, da se tozadevno sprejme postava, ki bo turnim smučarjem zapovedovala, kako, kje, kdaj in pod kakšnimi pogoji se more vršiti turna smuka. Neobhodna je uvedba turnosmučarskih dovoljenj, ki bodo izkazovala vse potrebno znanje o pravilnem kretanju na turnih smučeh po bregu navzgor in navzdol, v levo in desno ter naprej in nazaj. Kajti zadnja sezona očividno dokazuje, da se je na tem polju dogodila neslutena izprememba in da to polje hribolazništva zahteva upeljavo reda, bolje slabega kot nobenega. Za eksempel lahko služi kar nedavno navodilo prečastitega policijskega ministra o tem, kako se sme protestirati v deželici na sončni strani Alp. In tudi kazni za nespoštovanje turnosmučarskih zapovedi se ima predpisati, da se s cekini do vrha napolni blagajna PZS in se nato postavi par novih smerokazov, kjer se križajo poti, ob poti namala še nekaj ličnih knafeljčevih markacij ali na novo izgradi kakšno pogorelo kočo.

No, po tej ejakulaciji tuge nad nezaželenimi trendi v slovenski smukoturi se je mož le spomnil, da mora spisati še kaj o današnji Begunjščici. Torej ob šesti uri štarta z ljubeljskega parkirišča, si izbere najlepšo pristopno smučino čez Šentanski plaz in jo na srenačih ubriše na greben ter ob osmih že stoji sam na vrhu. Zadnji metri pred izstopom s plazu na greben znajo biti za nevešče hoje na smučeh malček tečni zaradi strmine in trdega snega, a skromni mož, ki zlahka potegne pristopno smučino tudi čez previsna snežišča, če je slučajno treba, s tem seveda nima nikakršnih težav. Kot izhod v sili so na tem delu nadelane stopinje za pešadijo.

Na grebenu je sneg dokaj popeglan, trd in šmerglih (hrapave površine). Na Šentanskem plazu pa moža pričaka razdrapanec (sneg z množico različno konfiguriranih neravnin, nastalih potom vetra, plazovine in hoje predhodnikov), ki pa ob doslednem upoštevanju vseh učbeniško predpisanih pravil za izvedbo levega in desnega paralelnega zavoja od brega (pokrčena kolena, teža na spodnji smučki, odklon v dolino, nasmeh na obrazu etc.) omogoča uživaško krmarjenje proti exsmučišču. Skorje ali klože ni. Smučar mora računati le na krepko dozo tresavice, ki jo bo prejel med sukanjem smuči po Šentancu. Exsmučišče pa je proti pričakovanjem – mož se je nadejal neužitne ledurine – fantazmagorično. V poravnan sneg ureže nekaj stilno dovršenih veleslalomskih zavojev in jih začini še z nekaj karvaste ekstravagance, s katero briljira pred planinci, namenjenimi proti Zelenici. Kdor ima kaj usmiljenja do svojih smuči, bo zaradi kopnin in kamenja v zadnjih metrih pred parkiriščem preklopil na počasno in preverjeno plužno tehniko. Skratka, predšihtna telovadba na Begunjščici ni razočarala.

Za vse se je v sončnem jutru potrudil Miha.