A dons je bla pa dolga….
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.200 m
V zimsko mrzlem in že skoraj dolgočasno jasnem jutru sva odšla izpred hiše v še zaspani Fužini, prek polja v vedno bolj hladne Voje, v supergah, light and fast, po strmi vlaki in potem po staroveški poti na Grintovico. Tam končno na sneg, najprej v pancerje, na smučke in po dobrih stotih višincih nazaj pešaka visoko gor med flikami snega. Šele tik preden zavije pot pod stenami Krsteniškega Stoga in spodmoli nad Jurčevo vrtačo, sva začela na smučeh. Svet je pravljično osamljen, a sledi Grintovškega plemena so prišle kar prav. Snega je naenkrat veliko, veter vztrajno opravlja svoje delo, zato so kotanje in prehodi zaliti s celo paleto snegov, predvsem napihanca. Na vrhu Razora se spustiva, ojoj, sedemdeset metrov proti Malemu polju in okoli vogala prideva na Mišeljsko planino. V kotanjah so jezera hladnega zraka in šele visoko v žlebu, kjer morava menjati smuči za oderezene pancarje, se grejeva. Pet ur sva že na poti, dobro se skriva Mišeljska dolina. Ni je v nobenem vodniku, vsaj zadnje čase ne, le v rdečem Pračkovem je vrisana res redko obiskana smučina, z opombo, da smučarsko ni tako zanimiva. Me je pa vabila in se izmikala že doooolgo, posebej strm vstop s Hribaric. Prek dveh stopenj v polarni zatrep gre na smučeh, v viharju in za zadnjo flanko, vabljivo lepo in strmo, se spet spraviva na dereze. Med stenami Mišelj vrha do Mišelj konca in Škednjovca se počutiva kot na Grenlandiji. Na Hribarice prideva dobro zdelana in že malo v skrbeh. Kanjavec je še slabo uro oddaljen, viharni veter dviga vrtince snega in odločiva se za Vrh Hribaric. Skrbi me, kako bova v mraku spotikaje se blodila nad Grintovico. Tik pod vrhom pripraviva smuči, kljub fantastičnemu razgledu nama ni do počitka. Snega je malo, zastrugi so globoki, veter je celo včerajšnje, če ne celo današnje sledi povsem preoblikoval. Trdo je, ko se spustiva, Mišeljska dolina bo morala žal počakati, dilema ali pod Škednjovcem in Stogi in prek Krstenice ali v Laz traja nekaj trenutkov: greva za Debelim vrhom. Razmere so slabe, posebej tista legendarna flanka na Lazovškim prevalom je obupna. Ne vodite tja nadebudnih začetnikov, ki ste jim morda pripovedovali o “veš kakšna pela…”. Kloža, zastrugi in poledenele stare smučine. Šele pod Ogradi je malo bolje, a tudi tam me čaka ena past. Da moram spodobno past… V Laz prideva v poznopopoldanski svetlobi, žalostno romantična je in skoraj depresivno se mučiva do Babjega stopa, potem pa presentljivo lepo po zapihanem snegu dol proti Blatu. Kakšnih sto višincev nosiva, tam pri Deklici, potem pa hitro v Blato in v mraku po trdi, ledeni cesti. Blizu kamnoloma je konec in opaziva sence v gozdu: luna sije…. Pozno zvečer se po trinajstih urah štorkljajoč v pancarjih vlečeva z Vornčkojce proti vasi. Srečava dva Fžnarja, prijazno naju pozdravita: A dons je bla pa dolga…. Ja, je bila, 34 km, 2300 višincev gor in toliko dol. Nepozabno, nezemeljsko, skoraj srhljivo samotno. Rajsko. Dan pa, kot pravijo čez lužo: it was miserably cold, snow was awful, I’m exhausted….a perfect day.
#alwaysgoodtimes.
Zadnja sprememba: 14.03.2022 ob 23:59
Poglej si še
Pomlad v polarnem krogu
Sublimacija