Trenutne razmere

Zmatrana

ned, 19. feb 2023

Aleš Rotar

Karavanke | Begunjščica, Veliki vrh | Osrednja grapa

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m

V nedeljsko megleno jutro sem se težko spravil, cilj sem si seveda izbral že dan prej, a v mokro sluz me ni nič kaj vleklo. Na Ljubelju parkiram taktično, na starih flikah asfalta, na srečo plačam 3 ojre in v samogovoru spešim gor, brez upanja na lep dan in kar malo s strahom: z Begunjske Vrtače se kot smrkelj vleče dol kepast plaz, grude kažejo na kar vlažno maso, skrbi me, da je pretoplo in da so Andrejeve razmere že mimo.... Slišim ropotanje prve jakostne na trdi, tudi poledeneli progi, štartali so kakšni dve uri pred menoj, vidim pa jih ne v tem alpskem mleku. V gozdu je tako vlažno, da se mi nabirajo kapljice na zunanji plasti tankega puloverja, bljak. Pod kočo zavijem v smeri Centralne in v hipu se svet spremeni: plast megle se je stanjšala, takoj zatem pa izginila in svet je ves lep in nov...

Na trdem snegu z obilo stopinj mi ni do psičkanja, zelo je trd in raje stopim v dereze, gor pa ne gledam preveč. Je bilo dovolj takoj, ko se je odprlo: prek 30 se jih mota gor ali dol v ozkem grlu. Gaz je sicer lepa in po njej vdano tovorim smuči, od časa do časa pa pogledam v grapo v Zahodnem grebenu, kjer je nekdo bistveno bolje izbral cilj. Ker ne maram improvizacije in mislim, da je hitro spreminjanje ciljev slaba navada, se držim načrta: po Centralni gor in dol. Malo tudi zato, ker ob sicer lepem smučanju neznanca slišim robnike, je trdo, nič ne kaže, da je toplo vreme kaj omehčalo severna oziroma senčna pobočja. Prej nasprotno, tudi v Centralni me skrbi, kaj bo v zmatranem, zlizanem in ozkem delu nad snežiščem. Res je ob velikih in udobnih štapnah desno zelo trdo. In ozko, pozoren pogled mi razkrije tudi že prve kamne in nekaj šajbic ledu. Zgornje pobočje s štartno strmino je dodatno pomagal oblikovati veter, potrebno bo pozorno krmariti.

Na vrhu je seveda semenj, na pomladnem soncu se lagodno nakramam, pomenim z dvema young guns s ferajna, ki sta prilezla iz Tržiške. Potem se spravim dol na vstop, kjer bom imel mir za branje vstopnega dela. Med rebri prečim proti zahodu, v smeri Smokuškega, potem pa na res lepi meji med soncem in senco najdem lepe, a ozke, enakomerno trde prehode. Črni #ripstick ne razočarajo. Proti prvi zožitvi gre enakomerno, zapiram vsak zavoj, skozi ožino moram abručati, dnevi, ko je Džej Džej tu premetaval pršič (in šimfal abručanje) so že davno tiempi passati. Potem še en previden set zaključenih, kratkih zavojev, navdušijo me. Kalkuliram, kako bom obrnjen v ozkem prehodu. 180 centi dilce grejo teh deset metrov na basanje, glih za glih, ob prvi priložnosti pa naredim zavoj, z olajšanjem naslednjega in potem se odpre, trdo, griffig, a ne ledeno. Ti in naslednjih 200 višincev, vse levo od vpadnice navzdol grede, je res poplačilo za martr. Dol proti smučišču je še vedno trdo, a zelo rebrasto in seveda pohojeno levo desno. Preden pridem v fussgangerzone se za nekaj minut ustavim, malo zaradi bolečih nog, malo za refleksijo in nasmešek. Po smučišču, kjer je nekoliko odjenjalo, se mi potem samo smeji, endorfini, adrenalin in serotonin, pa še vsa druga možna biokemijska horda se pase po meni.... Pripeljem se res prav do (taktično parkiranega ) avtomobila, ker tržiške rangerke ravno motrijo potrdila o transakcijah. Za doživetje, za kot vedno #alwaysgoodtimes sicer ni potrdila, vsaj pismenega ne, je pa v oblaku, tam, kjer je tudi moja glava.