Trenutne razmere

Zasilni izhod

sob, 12. feb 2022

Miha Debevc

Karavanke | Kozjak

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 950 m

Če in ko ne gre, potem ne gre. Vsaj v domačih koncih, kjer skoraj ni več videti snega, je žalibog tako. Se je pa o raznih rižah na avstrijanski strani pod Vajnežem in Stolom zadnje čase razpisalo tako na gosto, da bi turnosmučarsko neuk človek lahko celo pomislil, da gre za turistične promenadne poti, po katerih se kretajo mične dame v elegantnih krinolinah in fini gospodje v črnih frakih in, pomenkujoč se kraljih, kraljicah, princesah in princih, občudujejo pravljično panoramo bližnjih gora in dolin.

Mi turnosmučarsko naobraženi seveda vemo, da riže še zdaleč ne ličijo na promenade, ampak so divje skalne razpoke, zajede, drče, rori, žlebovi in drug nekoristen svet, rezerviran samo za peščico izbrancev, ki si drznejo na smučeh brezglavo pognati z vrtoglave višine v globel po skoraj navpik postavljeni strmali. Je pa med temi rižami najti tudi kakšno bolj široko, do podpovprečnega turnosmučarskega uporabnika prijaznejšo, tako, ki jo zmorejo tudi nedeljski turni smukači iz druge, tako imenovane turistične turnosmučarske lige.

In tako se dva drugoligaška reprezentanta s parkirišča (950 m) v Spodnjih Rutah (Bärental) smelo zaženeta po lepo zasneženi cesti proti Mačenski planini. S ceste v smeri Široke riže skreneta na višini 1370 m, kjer si glede na videno množino štirikolesne pločevine obetata udobno speljano špuro proti grebenu med Stolom in Vajnežem. A ker več kot nekaj fragmentov starih špur ni moč ugledati, jo ubereta po svoje. Sneg je najprej trd, ko pa se klanec začenja postavljati pokonci, postane še trši. Po ušivih 150. višincih postane jasno, da bo drugoligaški naskok na Široko rižo obsojen na boleč poraz. Sanje, da bo šlo samo na srenačih brez cepina in derez, so se na pomrznjenem pobočju razblinile v nepovrat.

Zasilni izhod ponudi sončni Ovčji vrh nad Mačensko planino. Pristopna smučina je speljana po zasneženem JZ pobočju hriba, kajti ves južni del je skoraj gol. Pela z vrha do Mačenske planine po pobočju, ki je popolnoma razrito s starimi pomrznjenimi smučinami, sledmi in snežnimi grudami, je skrajno neudobna in mukotrpna. Smučarja premetava, trese, smuči silijo vsaka v svojo smer, teorija teže na spodnji smučki, odklona v dolino, pokrčenih kolen in nasmeha na obrazu odpove na celi črti. Enak scenosled se ponovi od planine do ceste in čeprav zveni čudno, je cesta še najlepši del turne smuke.

Kljub temu, da Široke riže nisva osvojila, sva se za vse po najboljših močeh na Ovčji vrh potrudila in se tam vsaj sonca naužila.
Živa in Miha.