Zadnji vlak?
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.650 m
Včeraj s Perotom vsak na svojem računalniku gledava kamero, ki je pripeta v greben med Roter Mann in Goldbergspitze in lepo ponazori dogajanje na ledeniku Fleißkees, zahodno od Hoher Sonnblicka.
Pršič je!
Zjutraj, ko se dani parkirava med spodnjim parkiriščem (kmetija Pfeifer) in zgornjim (Alter Pocher), nekje na višini 1650m. Na kopni cesti nadaljevanje vožnje preprečuje narit kup snega. Po nekaj minutah hoje sva že na kožah. Vzpon poteka brez posebnosti, sva pa ob povečevanju naklona, kaj hitro na srenačih. Ledenik Fleißkees je poravnam v nulo in redko kdaj vidiš tako ravno, brez motenj vetra, tolikšno zasneženo površino. Dvoje včerajšnjih sledi naju pustijo brez besed in le upala sva, da je podlaga v mehkobi zdržala preko noči. Kot je običaj, ljudi iz smeri Heiligenbluta ni veliko, povsem drugačen pa je pristop iz smeri Kolm Saigurna, kjer je kljub torku precej ljudi. Zgoraj pri vremenarjih se zadrživa dalj časa. Sončen dan, brez vetra, a hvalabogu, zelo suh zrak nama ne more pokvariti fantastične snežne podlaga. Smuka čez ledenik ena sama poezija vijuganja v 20 cm pršiča. Prehod ledenika v strmo pobočje ostaja trše, smučava povsem v levem delu, kjer sonce skorajda še ni prijelo snega. Smuka trša, a lepa, na momente skorja popusti, a ne povzroča težav. Spodaj uravnave doline Fleißtal z nekaj kolobocijami pri iskanju zasneženih prehodov omogočajo smuko le nekaj minut peš sestopa do avta.
Spodnji del doline je z zasneženostjo precej skromen, smuka brez odpenjanja smuči bo možna le še kak dan ali dva. Temperature spodaj v Heiligenblutu so bile milo rečeno pretople, kazalo je 21 st.C.
V takih temperaturah furati fantastičen pršič je pa res privilegij, ki si ga je bilo seveda potrebno zaslužiti z dolgim vzponom na tritisočak Sonnblick.
Zadnja sprememba: 12.04.2022 ob 20:35
