Quō vādis?

čet, 22. dec 2022

Uros Ilic

Julijske Alpe | Velika Mojstrovka | Čez Grebenec in Vratca

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.600 m

Na prelazu Vrsic ob 9:30 parkiram poleg dveh kombijev katerih potniki so na meliscu ze pridno osvajali hojo z derezami in cepinom. Poleg njih sta pred mano zgolj se dva turasa z azimutom na NŠG, ki ima od ponedeljeka zgolj še en dodaten podpis.
Ker je avditorij pod Grebencem zame danes prevokalen zastavim naravnost skozi glavno grapo na Vratca MM. Na melišču najdem staro spuro in jo na zobatih smuceh obnavljam vse do vrha, kar pri 187cm pod podplatom pancerja (prav toliko tudi nad njim) na strmini v mehkem snegu niti ni zelo preprosto. S pomocjo cepina se skobalim preko vrsnje opasti (previdnost glede slednje v prihajajočih dneh odjuge bo na mestu) in ponovno sem na soncu (in zmernem JZ vetru). Vetric je dobrodosel blazilec danes povsem spomladanskih temperatur, ki se seveda odrazajo tudi na snegu. Zlasti na prisojnih flankah. Drevesnica v spodnjem delu zaradi pomanjkanja snega ne izgleda obetavno. Ko se stara spura razcepi se odlocim za spodnjo in torej definiram danasnji cilj, tj. Velika Mojstrovka od koder nameravam za Jerneja slikati kapo Jalovca.

Na izravnavi pa narava pokaze svojo moc. V minuti blescece sonce zastre oblak, veter ugasne in vidljivost pade na 5 metrov. Optimisticno mislim, da tako kot je na hitro oblak prisel tako do tudi odsel in nadaljujem vzpon, med katerim se spovem za vse letosnje grehe in se priporocim za vidljivost. Večkrat. Vendar zaman. Očitno le nisem toliko dobrih del vknjižil v iztekajočem se letu.
Zaradi (ne)vidljivosti nekajkrat izgubim staro spuro, ki jo nato po nekaj minutah vsakic znova le najdem. Namenoma pa jo nato zapustim na pricetku strmine, saj zaradi (ne)vidljivosti ocenim V vrh VM za primernejsi. Ko ze 19tic pomislim, da je cas za obrat, se v majhni depresiji med balvani pod vrhnjo flanko vedarle ustavim. Ponovno je namrec zacelo pihati in upam, da bo oblak odpihnilo proti Avstriji. Ker je toplo, nekaj casa delam od doma. Ko mi zmanjka emailov se ob nespremenjenem vremenskem stanju “predam”.

Spust ni smucanje, temvec snezno tipanje. Kot pri jamskem potapjanju se vec cas drzim svoje pristopne spure. Obcutek deorentiranosti je, kljub dobremu poznavanju terena, strasljiv. Vmes dobim celo, k sreci lazen, obcutek, da me nosi plaz juznega snega, kar bi bilo glede na razmere prav verjetno. Totalalen izostanek vseh orentirov, belina spodaj, zadaj, spredaj in zgoraj mi povzroci celo rahlo morsko bolezen, h kateri sicer nisem nagnjen.
Koncno ugledam vrh melisca nad prelazom, kjer se postopoma zacne oblacnost trgati in nad cca 1800mnv povsem izgine tako, da je nekaj zadnjih zavojev celo smucarskih. Podlaga je sicer v osrednjem delu zoorana od plazov, tako da tudi slednji niso za v anale.

Ceprav sem molil za sonce oz. vsaj vidljivost in osvojitev vrha, pa sem ob avtu povsem skromno zadovoljen za (tu zapisano) nepozabno izkusnjo in povratek v enem kosu. Pa se cestarji so tokrat avtu prizanesli.