Vonj po pršiču
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Vožnja proti Vršiču je bila bolj kot ne, spraševanje kje hudiča je sneg. V tako suhih gozdovih so včasih kmetje grabili listje za steljo prašičem... A glej ga, začne se takoj za mostom čez Pišnico in nošnje smuči je tako po petih minutah konec. Cesta proti koči v Krnici je začela kazati nekaj reber, navzgor ni nobenih težav, navzdol, pa je potrebno iskati kratke obvoze čez gozd. Največje pomanjkanje snega je čutiti nad kočo, dokler se ne pride iz gozdiča, višje je snega malo, a z nekaj kolobocij, je vse v mejah užitnosti.
Sled je speljana po osrednjem strmem gozdičku, ki z grebenom preseka osrednji in levi graben (gledano navzgor). V glavnem grabnu je ogromna starejša plazovina. Višje, nad zadnjim grmovjem je dovolj snega. Danes sta bila tekom dneva zgoraj dva, jaz sem priletel šele popoldan. Zgoraj sem sled potegnil pod steno Gubna, kjer sem nekaj deset metrov prej odnehal. Nov sneg je suh, tam ga je deset centimetrov, ima pa čudno strukturo z majhnimi, mehkimi kroglicami. Pri gaženju v strmini ne držijo nič....
Smuka zgoraj odlična, nižje sem smučal v desnem grabnu. Spodaj je vse do balvanov super smuka. Tam sem prečil v levo, do sledi vzpona in v njegovem območju do roba gozda. Del do koče je z veliko kolobocijami prehoden s smučmi na nogah, nižje je kompaktna cesta in uravnava, kjer sem pridrsal do spomenika preminulim. Ves čas ture sem bil sam, suh in precej zadovoljen z izplenom. Pri vožnji čez K.G. je začelo deževati.
Zadnja sprememba: 07.03.2024 ob 21:11
