Trenutne razmere

V zibki krmarjev

tor, 6. feb 2024

Aleš Rotar

Severno-Tirolske Apneniške Alpe | Mehlsack

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.300 m

V zibki krmarjev na Arlberškem je nekaj gora, ki so se zapisale v zgodovino smučanja. Poleg Valluge in Albone, ki sta svoji mesti našli celo na policah s čevlji (kdo ne pomni dveh modelov zgodnjih turnosmučarskih čevljev s tema imenoma znamke Koflach). Med vrhovi nad izvirom reke Lech in istoimenskim krajem ima posebno mesto Mehlsack, skoraj samostojen čok obkrožen z vazali Schaffbergi. Kot prestol ali svetišče je, povsod viden, a ne prav enostavno dostopen. Leta sem ga gledal s smučišča, vlačil turno opremo s seboj, oprezal za razmerami, a vedno je prišlo kaj vmes.

Tudi letos niso razmere v tem koncu prav dobre, nasprotno, na severnih grebenih Alp je padlo veliko snega v decembru, potem pa je sledila odjuga, ki je s talnimi plazovi, razbrazdala pobočja. Kasneje je vse skupja globoko zamrznilo, padlo pa je malo novega, le veter je po svoji logiki premetaval moko. V žaklu zanjo, kar Mehlsack pomeni, pa ga je vseeno bilo vredno poiskati. Sumljivo mi je sicer bilo, da za razliko od predhodnih let helikopterji niso dostavljali evforičnih R&D (rich and dumb) združb na popularni vrh. Tudi Abseits der Piste je bilo minimalno prometa. Plazovna nevarnost je bila 1 stopnje, a podlaga, ledena in ostanki starih mega plazov niso bili vabljivi. Ker sem se namenil na turo sam, sem se še posebej pripravil, poslikal del pristopa, da sem z detektivsko povečavo ugotovil, da sledi špure so, naštudiral opise, redke in dvoumne, komercilani interes pač. Spust s pomočjo helija skupaj z obveznim vodnikom kmalu doseže jurja na glavo. Snežaka pa tudi nimajo v teh krajih ;-).

Bil je dan pred fronto in zastavil sem si timnig s kontrolnimi točkami, vzpon mi je bil jasen, spust v legendarni Ruffi pa sem si ogledoval med tekom do planine Alpele, a mi ni bilo nič preveč jasno. Tolažil sem se s staro plezalsko logiko: ko potipaš skalo, točno veš, pri čem si.

Na sedlo Ochsenbodenscharte sem se spustil z Madlocha nad Zursom, vedel sem, da se lokalci in vodniki s sklienti, včasih pa tudi kakšna vrsta šole ekstre razreda po prečki rahlo vzpnejo na greben. In potem spustijo na sedlo, od koder večina smuča dol v vasico Zug. Orto turaši začnejo tam in tudi meni se je nekajkrat kolcnilo po tem pristopu. Flanka, ki sicer ponuja 400 m spusta, je bila zjutraj nagravžno ledena, zorana od desetin smučarjev in predvsem splazena. Ni me bilo sram tudi malo poabručati. Posebej, ker me je motrilo oko guida s klinetom, skoraj nejevnoljno je odzdravil, ko sem ju ujel na menjavi na cucke. Raje sem ju pustil naprej, se počasi nakramal in kmalu na poledeneli smučini nataknil srenače, po dobri stotih metrih vzpona pa so smuči romale na ramena, enostavno je bilo za kickkehren na poledenleli podlagi prestrmo. Derez nisem potreboval, a od časa do časa sem praskal s podplati na poledenelem ostanku plazovine. Potem se priškrnejo vrata svetišča in skozi položnejše dolinice se zlagoma vzpnem v škrbino v stranskem grebenu proti Schaffbergu. Sledila je prečka, ki zahteva kar nekaj občutka, sneg pa je postal, ja tak, kot se za svetišče spodobi: napihan pršič. Nič mi ni bilo jasno, saj so temperature več dni bile nad lediščem. Gora je bila skoraj prazna, en lokalc se je že daleč pred vodnikom odcuckal na Schaffberg, njegova zahodna flanka ima kakšnih 40 in ko je firn, je legendarna. Danes ga ni bilo, pa tudi ne bi upal v labirint izteka. Zadnjih 300 metrov sem bil povsem sam, tik pod vrhom se spet srečamo, onadva dol, vodnik me bistveno bolj prijazno pozdravi, sem se očitno kvalificiral. Roko na srce je verjetno važičev, ki se s smučišča zaženejo na goro, videl veliko... Na vrhu sem sam, gore vsenaokrog, od Oetztalskih gora, Silvrette, pa v daljavi Bernina in Ortler, pa Lechtalsgke gore, pa Vervall in množica neznanaih. Prešine me, da imam neverjetno srečo, ker sem tu sam. Piha in visoki oblaki so prekrili nebo, vse se mi zdi zelo resno in počasi se odpravim, sledeč tu in tam starim smučinam, pa intuiciji in sliki v glavi. Pobočje v zgornji krnici, ki je kot zibelka (krmarjenja) skrita očem od drugod, je enaskomernih 35 do 40 in člez na rebrih in plitvih žlebopvih. Prvi zavoji negotovi, saj je napihano, pogtem pa baptism by fire,

V tej krnici so se mojstrili Hannes Schenider in kompanjoni, ni čudno, da je v njej prav posebno vzdošje, dvakrat se ustavim, da ne bi bilo užitkas prezgodaj konec. Tudi strmino na posebej strmem hrbtu pomerim s palicama in ne vem, ali naj me bo strah ali naj uživam... Uživam, seveda, a skrbi me vstop v Ruffi med skalami, potem pa še ogromna plazovina. Naključje prav v tem trenutku, ko iz izkteka drsim proti edinemu prehodu med skalami prinese dva orto turaša, starejši prijazen par, ki sta pripraskala kar prek Ruffija. Tudi tu je trdo in prek plazovine so sledi, samo visoko zgoraj brez pomisleka preti levi, pod črnimi previsi, nč bat, pravita. Previdno krmarim, tri, pet zavojev, v velikem esu z gredine na gredino, sledeč tu in tam sledem robnikov. Pravi Zlodejev prehod! Na plazovini epskih razsežnosti se držim subtilnih sledi, pripeljejo me v starnski žleb, kot bi tje inštaliral malo ožjega Jalovčevega, seveda brez kristala naše gore. Glasno se zasmejim po prvem zavoju, tudi tu mehak, pogrezajoč se napihanec. Po njem leti dobri petsto metrov, do rušja, prvih macesnov in prav do rečice, do Lecha, kjer me sledu krplarjev, sprehajcev in smučina pripeljejo točno na brv. Za menoj je dobrega jurja čistega belega prahu ;-), evforija, hvaležnost za izpolnjeno dolgoletno žejo pa tudi. Snamem smuči, se ozrem nazaj, vrh in krnica sta seveda skrita, Ruffi pa je bistevno prijaznejši, kot se mi je vedno zdel od tu. Nasmejan in zadovoljen z veseljem odročkam štiri kilometre po perfektno pripravljeni tekaški progi.... Danke Hannes, wherever you are! Samo nekaj težko razumem: kako ste s tistimi latami krmarili tukaj okoli.....

PS admin, dodaj spodoben nabor gorovij, da pokrijejo tudi severne apneniške, če so v ponujenem naboru tudi dalmatinski otoki ali zahodni gati. Moj izbor je napačen, to so lechtalske alpe.