V muzeju zime na prostem
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 950 m
Mišljeno kot tura Komenske ekipe, a na koncu je zneslo zgolj dvema. Šla sva po sledeh Aljaževega zapisa od ponedeljka (hvala). In res, s smučmi od avta do avta! Je pa veter v višinah naredil svoje. Nad 1500 m je hoja nerodna (robovi plazovine), pa tudi smuka preveč mešana za užitek (največ trde in mehke klože). Kvazi pršiča zgolj 100 v.m. Najbolje pa je po gozdni poti (nekaj kamnitih štrlin) in cesti - leti, kot le more v zimskem hladu!
Sam sem šel do pod ozebnika, Mojca pa je zaključila malo nižje. Ozebnik menda fin (razen 50 v.m. drobirja), na sončni flanki do Kotovca pa menda tudi kložasto.
Vsekakor pa - preseneti prava zima na celi turi! Ko iz AC opazuješ povsem goli Storžič, pa nenazadnje, ko se voziš mimo zelene Kranjske gore, je prihod v Planico pravi balzam za turnosmučarske oči! Tamkaj, v večni senci, od prve do zadnje minute kraljujeta sneg in mraz . Tamar deluje kot nekak Muzej zime na prostem (ang. Winter Open-Air Museum, WOAM). Kotiček, kamor bomo lahko - ob tako piškavih zimah - vozili otroke in turiste in jim govorili: "Poglejte, tako pa izgleda zima."
Zadnja sprememba: 25.01.2020 ob 10:31
Poglej si še
Kleines Mosermandl
Šilček