V belem kraljestvu Jalovca
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 800 m
8:30 v Planici stopimo na smuči. Skupno število današnjih turašev na pogorju je 15, torej nič bat. Še bo možno podpisovanje. Po moji včerajšnji smučini zavijemo proti Črnim vodam. Ovinek v tišino in samoto. Peter in Dušan sta itak polna kondicije in kot ratrak povlečeta belo špuro do združitve s klasiko izpod Ponc pri zadnjem macesnu. Nato za Avstrijci vse do sedla na smuceh, kjer med pripravami na spust uživamo v soncu.
Žal sta se veter in sonce spravila na pršič, zato po vrsni flanki zapeljem pod steno Jalovca. Tu me dočaka ne poškodovana mehkoba. Imenitno! Prehitro sem na razpotju kjer se poslovim in sam zagrizem še v ozebnik. Do sredine je šlo na smučeh. Brez srenačev. Zoprnija je bila zgolj sredinska plazovina. Zgornjih 2/5 se je očitno včeraj odpeljajo in se ustavljalo v spodnjih 3/5 ozebnika. Je pa plazovina omogočila hitro hojo (zobovje je ostalo v nahrbtniku) po snežnih kuglah. Ko jih zmanjka pa so v veliko pomoč današnje štapne 3 predhodnikov. Avstrijcema se zanje zahvalim po tem ko z hitrim umikom in vklopom ob steno Jelovške škrbine komaj preživim njuno silovito obstreljevanje nastalo ob abručanju. Predhodniki so omagali pred sedlom, zato čast povleči špuro doleti mene. Tlaka ne pa čast, saj je nov sneg tu zgoraj še povsem nepredelan. Na sedlu me še drugič danes objame sonce.
Odsmučam po desni, kjer je nedotaknjen pršič. Čista poezija. Očak me medtem nemo opazuje. Ali pa jaz njega? Prehitro se spustim v žrelo. Gornjega dela ne morem ravno pohvaliti, abručanje je pač naredilo škodo. Nižje se plazovini izognem z izbiro desne grape. Deviškost! Pravljica. Aleluja. Ob slalomiranju sprožam sneg zato se ne ustavljam in zapečem nožne mišice do konca. Ob izteku me dočaka široko pobočje, ki zlahka omogoča podpisovanje, četudi kot zadnji zaklepam goro. Le sneg postaja čedalje težji. In čedalje več se ga plazi iz sten, da kot megla jemlje vidljivost po celotni širini melišča. Vijugam do točke, ko lahko vozim samo še smuk proti izravnavi, saj bi vsak zavoj v neverjetnem južnem snegu gibanje povsem zaustavil. Nisem presenečen, saj je točno dopoldan pihal fen. K sreči je gnoja kmalu konec in po pršiču se odpeljem proti gozdu. Ne levo, ne desno, temveč po sredini ob 4ih popoldan prismučam v kočo kjer pojem še preostanek včeraj nespoznanega menija, nato v pa v Planici dobim avtoštop do Podkorena, kjer se združim z družino.
Imeniten dan v kraljestvu Jalovca!
Zadnja sprememba: 18.09.2022 ob 08:57
