Ugasnila sva luč
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.250 m
V nedeljo se nas je še peščica vztrajnežev (hm, več ali manj bolj zrelih let, kot na Krvavcu: glej prejšnji opis: Zvoh) zapodila z Ljubelja proti jezikom snega, ki so kljubovali na senčni strani Begunjščice, nekateri po Šentancu na Veliki vrh, kar sedem pa se nas je skozi okno jasnine nabralo v Zahodni grapi v Begunjski Vrtači. Čeprav je krmarju v krvi ugotavljati, kje čimprej skočiti na dilce, pa je bilo v ravno prav mehkem, solidno utrjenem snegu hitreje in udobneje pehati se peš proti vrhu. Že dolgo je od fenomenalnih razmer, ko je tu razsajal Janez, medtem se je nabralo že za nekaj tovornjakov kamenja in majski beračev gnoj je naredil mogoče več škode kot koristi, kamor ga je pač odložilo. Podlaga pa je lepo premočena in zgranulirana. Ampak vsaj ta stari smo vedeli, da je potrebno izkoristiti poznopomladni luksuz ali kot je padla izjava na vrhu: "ni sam powdr, k't ta mladi mis'ljo". In seveda, spust je bil odličen. Spretnost krmarjev je bila sicer na preizkušnji, kamnita vratica so bila namreč kar gosto posejana, a na robovih grape je bil odlično odjenjan južnjak. Kar prekratko je trajalo, čeprav sva podaljšala kar se da nizko po desnem robu pod steno in med rušjem ter šodrom in celo skritimi luknjami. Pomeni do 1250, vsaj moj Suunto tako pravi.
Čeprav sva štartala med prvimi na štartu, sva z vrha taktično odsmučala zadnja, da sva ugasnila luč za letos, seveda samo na Begunjski Vrtači.
Zadnja sprememba: 17.05.2021 ob 22:50