Triglavska magistrala
V petek pozno popoldan smo se zapodili proti Komni od Koče pri slapu Savica. Sicer je bil načrt, da gremo z Vogla, toda nekoliko pretiran strah pred petkovim slabim vremenom (ki je predčasno pobegnilo neznano kam) nas je odvrnil od tega ta pravega uvoda v Triglavsko magistralo. Nekaj sto višincev je bilo treba nesti smuči, potem pa je šlo lažje. Razmere za vzpenjanje so bile dobre. Po dobrih dveh urah smo bili zgoraj. Palačinke z gozdnimi sadeži so zakon! Zjutraj okoli osmih smo se odpravili dalje. Sneg je bil trd, začetni spusti (z nekaj vzponi) so bili prav zabavni s kožami na smučeh in odpetimi vezmi, na Triglavskih jezerih je sonce že zmehčalo sneg. Vreme enkratno! Pri Koči na triglavskih jezerih še nalijemo vodo v jezercu (dalje je potem samo še sneg) in nadaljujemo proti Prehodavcem ter čez Hribarice. Razmere zelo dobre, počasi pa pričnejo višje na osončenih pobočjih ropotati plazovi, še posebej s Špičja so nas pozdravljali. Tudi plaznice s Tičaric in predvsem Zelnaric so bile dokaz, da tukaj sonce naredi svoje. Na srečo gre pot po dolini, kamor seže le redka plaznica, ampak kakšna vseeno pride do tja, zato previdnost ni nikoli odveč. Čez Hribarice je šlo brez težav in bile so odlične razmere za vzpon - zmehčan sneg in naredili smo lahko idealno smučino. Na Hribaricah pustimo nahrbtnike in se zapodimo na Kanjavec, se naužijemo razgledov ter zapodimo navzdol. Sneg je bil že zmehčan, v kombinaciji s kakšnimi 15 centimetri novozapadlega snega je to pomenilo le nekoliko bolj naporno smučanje. Nato nadaljujemo do sedlca, ker pogledamo v Velsko dolino. Sicer je bil plan, da bi mogoče celo šli čez Zgornjo Ledino mimo Planike proti Kredarici, toda zaradi močno ojuženih pobočij se raje odločim za Velsko dolino. In spust je bil prav lušten. Razmere solidne in hitro smo bili na začetku Velega polja. Ker nam ropotanje plazov s Tosca in Vernarja ni bilo všeč, smo se takoj povzpeli navzgor proti Konjskemu sedlu. Dobrih 50 višincev je bilo treba nesti smuči po dokaj trdi plaznici, nato pa do Konjskega sedla spet na smučeh. Od tam pa navzgor mimo Snežne konte do Kredarice. Tukaj nas je pričakala smučina predhodnikov, ki pa je bila na vrhu pomrznjena, kljub temu pa se je še občasno predirala. Zadnji del pa je bil že precej trd in kmalu po osmi smo nazdravili na Kredarici. 12 ur, 2200 višincev in okoli 25 kilometrov. Fajn runda z divjo ekipo! Čudovite sobote nam ni pokvarila nato niti nedeljska megla, skozi katero smo se v zgodnjem nedeljskem dopoldnevu prebijali proti Zgornji Krmi, kjer pa se je vidljivost že povečala, tudi smučanje je bilo vedno boljše. Višje mehak sneg s nekaj ledene skorje, nižje pa ojužen sneg, ki nam ni delal težav in do doline je bilo solidno. Presenetila nas je velikost plaznice pod Vernarjem, po videzu sodeč se je splazilo v teh dneh. V Krmi nas je čakalo nekaj kilometrov poganjanja, da smo prišli po cesti skoraj do avta, ki je bil parkiran blizu Kurje vasi. Enkratna tura, ni kaj!
Zadnja sprememba: 03.11.2018 ob 21:57
Poglej si še
Makedonska
Stol iz Barentala