Triatlon
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.100 m
Kolo, peš, smuči. Ko po vožnji ob izpraznjenem akumulacijskem jezeru Hauptspeicher Kölenbrein sestopiva s koles ob vstopu v dolino Kleinelendtal, je tam parkiranih že 15 koles (nekaj po osmi uri). Smuči so bile že na nahrbtniku, le preobuti se je bilo treba v pancarje. Do strnjenega snega (nekje na 2200 m) sva med jeziki snega na severnih pobočjih Schwarzhornov še štirikrat vzela smuči v roke in nekaj metrov šla peš. Nekateri so že prej, pri kolesarnici, prečkali Kleinelendbach in se po lepo zasneženih žlebovih povzpeli na Schwarzhorne. Ta tura se je zdela glede strnjenosti snežne odeje tega dne še najbolj smiselna, saj je dolina Kleinelendtal dolga, še dobro, da čas krajšajo pogledi na svizce in ostale gorske lepote. Povzpela sva se nad zatrep doline, mimo s snegom pokritih jezer na ledenik Kleinelendkees in vse do grebena pod vršno kupolo Ankogla, na višino 3180 m. Na vrh nisva splezala, na flanki z vrha je bilo vidnih nekaj smučin. Takrat, ob pol dveh se je nebo že zaprlo in mestoma je rahlo naleteval sneg.
Sneg na zgornjem delu ledenika je bil suh, napihan, ponekod so bili tudi zastrugi, ki se jim lahko izogneš. Ker sva bila kakšno dobro uro prepozna, je bil to najboljši del smučanja. Nižje po ledeniku je bil sneg lepo odjenjan, pod ledenikom pa vse bolj ojužen, nad zatrepom doline (pri jezerih) pa se je začel gnoj, ki je bil zjutraj, ob vzponu, še skorja, ki je (verjetno) držala. V zatrepu doline sva ob spustu opazovala plaz, ki je zgrmel čez stene z ledenika. Številke je povzel že g. Javoršek.
Rana ura, zlata ura, a kaj ko so ti kraji tako daleč, da niti vstajanje ob štirih ne pomaga, se pa kot rešitev ponuja hotel pri jezu …
Zadnja sprememba: 22.05.2024 ob 07:12
Poglej si še
Krožna čez prestreljeno goro
Vsaka sezona se enkrat neha