Trenutne razmere

Ti imaš pa res rad smučanje....

sob, 10. jul 2021

Aleš Rotar

Visoke Ture, skupina Velikega Kleka | Mittlerer Bärenkopf

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.550 m

Ti imas pa res rad smucanje! Mi je rekel tirolski mladec pred leti, ko sem sredi junijske vrocine otovorjen storkljal s pancarji od Venta po doooolgi in kopni Oetzijevi dolini na Robert Bosch Huette pod Similaunom.

Tako nekako sem se pocutil tudi, ko sem zjutraj dokaj osamljen hodil pod Bockkarkees, ledenik med Hoffamnovo koco in vrhovi Baerenkopfa in Fuscherkarkopfa. Lovil sem se zadnje zavoje, dan je bil cudovit, meglice so se vrtele okoli grebenov, Klek se je skrival v gostem oblaku, Johannisberg je zato prevzel primat, velicastno je kraljeval na Pasterzo, bil je se impresivnejsi, ker je kljub obilni zimi letos kazal vec skalnih reber, kot lani, ko smo prvi teden julija krmarili z njega. Prehod mimo jezerc je letos bolje pokrit, ledenik enako trd v jutranjem hladu. Edini smucar sem bil, lokalni resevalci so me veselo, a z malo zacudenja pozdravili, oni dol varovat gorski tek in kolesarsko dirko, jaz pa gor, na greben nad koco. Kot vedno me presenti, kako majhne so pikice navez, ki prečijo proti ciljem v tem amfiteatru. Ne le višje, tudi večje so te gore. Nekaj subtilnih pristopnih smučin se je se še dalo slutiti in sledil sem jim gor do skal. Hrbet, ki se vlece gor proti vrhu, je bil osupljivo kopen na dolgo in siroko. Kot bi bil nekje na Aconcagui, rjave zemljaste skale, kjer bi pricakoval sneg. A za robom je bilo vse, kot mora biti. Sneg, spomladansko trd, že skoraj preveč. Obiral sem ovinke pod skalami in v vedno gostejši megli prišel pod robom prav na greben in pogledal na solnograško stran. Oddahnil sem si, da je ravno prav oblikovan, da sem lahko našel pod vrh, kamor sem moral čez za tako turo nenavadno strmih vrhnjih nekaj deset metrov. Poledenela flankica je zahtevala srenače! Na vrhu sem nekaj časa čakal na okno v meglicah, potem pa sem z velikim užitkom začel zadnji ples. Flanka namesto hrbta: lepše, a prekratko. Strmo, v trdem prav športno, potem pa prečenje z nekaj previdnimi zavoji, da ne bi izgubil preveč višine in seveda: da ne bi zašel Pasterci v cleavage...Sledil sem svojim drobtinicam in preverjal višino na uri, le za kakšnih dvajset dolžinksih (!) metrov prenesel dilce brez izgube dragocenih zavojev ;-) in se znašel na robu nad najlepšim delom. Ki pa je bil v megli. Nekaj časa sem ogledoval temno sivino, potem pa previdno, a lepo odsmučal dol. Pazljivo se držim desne, nekje na polovici pa se je sneg nenavadno ojužil, se začel ugrezati, slišal sem klokotanje vode in spustil sem dilce, prek dveh slutenj razpok pospešil in prišel iz oblaka. Uf, priznam, oddahnil sem se.... Ostal mi je prelep zaključek dol do jezerca z dvema prav strmima zavojem na koncu sezone. Iztek v cilj je bil spektakularen: nad letos povsod zanimivimi, a napokanimi oboki nad penečim se potokom.

Na toplih skalah sem zadovljen počival, ture nisem izsilil, osemsto višincev lepe, gorske smuke je bil moj zadnji valček. Z olajšanjem sem se preobul, štrokljanje v pancarjih mi je dodobra utrudilo gležnje, sezono pa bi rad zaključil tako, kot se za letošnjo šika, užival sem, ravno prav utrujen in napolnjen. Drži, kar mi je tedaj rekel Tirolec: res imam rad smučanje, sneg in gore. A zdaj je čas, da zajamem njihovo energijo še drugače, otipam skalo in poslušam veter, saj je #alwaysgoodtimes.