Svalbard oz. Spitzbergi
Preden bo prišla na vrsto ta prava turnosmučarska Norveška, smo se nekateri odpravili v še malo bolj eksotične severne kraje. Da bomo Svalbard oz. Spitzberge kdaj uspeli pohoditi z lastnimi nogami, je večina od nas dolga desetletja le sanjarila.
Polet iz Tromsoja do Longyearbyena traja uro in tričert. Do severnega tečaja sta le še voda in led.
Ker smo s seboj privlekli tudi smučarsko opremo, smo jo seveda želeli aktivno uporabiti. Ocene so, da je tod okoli severnih medvedov precej več kot pa okoli dva tisoč stalno naseljenih sesalcev človeškega porekla. Ker prvi med svojo možno hrano brez pridržka uvrščajo druge, so slednji skovali obrambno strategijo, ki se kaže v tem, da za gibanje izven območja mesta veljajo posebna pravila.
V praksi je to pomenilo, da smo morali za turo v hrib najeti vodnika. Ta pa je imel najeto puško. Seveda smo ga takoj vprašali, če je že kdaj videl severnega medveda in prejeli mencajoč a pošten odgovor, da kljub sedmim letom službovanja tod, še ne. Ampak, da njegov prijatelj pa ima prijatelja, ki mu je kosmatinec olupil lobanjo, ker je prepozno streljal in ga je potem rešil drug prijatelj. No kakorkoli, red je red in strošek trodnevne smučarske karte v Dolomitih, na osebo seveda, je šel za našo zaščito.
Na agenciji so nam svetovali, da moramo obiskati trolčkov kamen (Trolsteinen), ki je takorekoč romarska pot za vse, kar od turistov leze in gre. Sem seveda ne štejemo tiste z motornimi sanmi, ki pa so absolutno prevladujoči.
Vodnik je bil v redu dečko, mladenič pod tridesetimi in iz, … Belgije. Ko je ugotovil, da nima opravka z kakšnimi začetniškimi »softiči« je turo kljub ne najbolj ugodnim razmeram podaljšal na sosednji hrib, ki pa je imel malo bolj zavetrno, a dobro zasneženo flanko.
Te dni se je tukaj malo ogrelo, kar pomeni, da so se v dolini temperature dvignile celo do minus 5 stopinj. Sliši se udobno, dokler ne potegne veter. Da o višini niti ne govorimo. In tako smo se lahko kar dodobra soočili s polarnimi razmerami.
Na okoli 400 m se začne ledenik in vodnik nas je kar spretno pripeljal čezenj, tako da nismo niti vedeli, kdaj smo zapeljali nanj in kdaj z njega. No malo se le poznalo, saj so bile v ostalem delu »mine« v obsežni količini vedno na razpolago.
Kdor misli, da je visoko na severu snega v izobilju, se moti. Letni seštevek padavin je le 300 mm. Je pa sneg zelo specifičen in ko nam je vodnik naredil prerez na zadnji flanki, ki je po naklonini izgledala kot kvečjemu kakšna simpl rdeča proga, smo se debelo spogledali. Če namreč v poznem poletju ali zgodnji jeseni zapade kakšna graškasta plast snega oz. jo nanese veter, ta ostane nepredelana do konca pomladi oz. poletja. Kristali pa vmes celo ekspandirajo. In se nikoli ne skompresirajo oz. predelajo. Zato prihaja do plazov tudi na zelo položnih terenih. No, na srečo snega ni veliko. Zelo ga je skrbelo, ker nas je bilo skupaj z njim kar osem, saj pravi, da le malo katera flanka zdrži toliko smučarjev.
Na vrhu je veter krepko navijal in pri 9 minusa smo na hitro obrnili v zavetrje. Kakšnih 200 višincev smo odsmučali v kar dobrih razmerah. Pršič je bil sicer že malenkost "utrjen", vendar se ga je dalo še lepo "orati", malo je motila le difuzna svetloba. O kakšnem plazu seveda ni bilo ne duha ne sluha.
Potem pa smo kakšen km trenirali turno smučanje na ročni pogon po le rahlo nagnjenem ledeniku. Malo smo bentili, kam na vlači vodnik, saj je po drugi strani ledenika kazalo na precej bolj zvezno smuko. Čakalo pa nas je presenečenje v obliki obiska ledeniške jame, oz. sistema ledeniških razpok, ki so jih deloma poglobile in razširile podzemne ledeniške vode. Več kot eno uro in pol smo brodili, nemalokrat po vseh štirih, po ledeniškem podzemlju, ponekod celo do globine 30 m.
Sledil je še drugi del smuke po ledeniku, tudi v prvovrstnem pršiču in nato malo bolj previdno po dolinici z iskanjem smeri, na kateri je čimveč od vetra nanesenega snega.
Kakorkoli, kar smo želeli, smo dobili. Ostali bodo izjemno lepi spomini. Na račun draginje pa bomo zdrli še marsikatero urbano šalo.
*Atomfjella v naslovu opisa je generiran avtomatsko in se ga ne da odstraniti in je severneje. Mi smo startali iz Longyearbyn-a.
Zadnja sprememba: 08.03.2022 ob 22:06