Trenutne razmere

Štirikrat čez mejo ali krožna nad Gilbertijem

čet, 7. feb 2019

Rok Žerjal

Julijske Alpe | Prestreljeniško okno

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.200 m

V iskanju česarkoli približno smučarsko užitnega smo pristali nad Sello Neveo. Visoko izhodišče in (naj)obilnejše (snežne) padavine so dajale upanje, da bo tam lepo... Saj je bilo, ampak žal ne v smučarskem smislu. Najprej smo se zapodili v sicer že precej zvožene grebenčke "male aljaske" levo od zgornje gondole, kjer smo se vsi brez izjem tako ali drugače trudili ohranit ravnotežje... Povečini nam ni uspelo. Od sonca razmočen sneg, visoke temperature (inverzija - v dolini -12ºC, zgoraj +3ºC, na soncu po občutku pomladno!) ter zvoženost so pripomogle k temu, da smo se dolgih ksihtov hitro preusmerili čez Prevalo v Slovenijo. Tam smo odkužkali v neznosni vročini (zdelo se nam je kot bi bili na prvomajski smuki!) do Prestreljniškega okna, kjer snega ni v izobilju in smo zato nazaj na italijansko stran naredili 3,5 plezalne gibe do snega. Nataknili smo smuči in odvijugali med kamni, pršičem, zbitem snegu in nekaj poledenelimi zaplatami na pobočja, kjer smo naredili v seštevku 10 lepih zavojev v dobrem snegu. Ostalo pobijanje, ki smo ga zaključili na ca. 1950 metrih in znova, upali smo, da poslednjič (motili smo se) nataknili pse in nadaljevali z vzpenjanjem proti zahodu. Nad nami so bile gromozanske krone od kložastih plazov, ki so se bili utrgali in valili v doline verjetno že kmalu po sneženju. V senci se je menjal zbit suh sneg, kloža in redka mesta zbitega pršiča. Na manjšem sedlcu smo znova sneli pse in odsmučali najlepši del ture. Niti ne zaradi same smuke, ki je bila podobna prejšnjim odsekom z menjavanjem vseh mogočih razmer, temveč zato, ker je bilo to 400 višinskih metrov v popolni osami z izjemnimi razgledi. Še poslednjič smo vpregli psičke, a tudi tokrat ni šlo brez zapletov in smo del poslednjega vzpona do nekdanje karavle opravili z gaženjem zapihanega sneg. Psi v tisto strmino pač niso vlekli. Na koncu se je nabralo kar nekaj zavojev, kar nekaj vzpona, predvsem pa smo se naužili res lepih razgledov. Tako malo snega v teh koncih ne pomnim, zlasti ne za februar... Upanje umre zadnje, pravijo...