Sprava z Ženiklovcem
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 600 m
Potem ko sem z lanskim zapisom o mojem prvem obisku Ženiklovca, ki sem ga tedaj oklical za zadnjega, uspel razdeliti slovensko turnosmučarsko srenjo (na t. i. hodače in t. i. smukače) ter razjeziti lokalno prebivalstvo, je sreda popoldan zaradi pozne ure odhoda in obilice snega klicala k spravi z Velikim Javornikom.
Snega je veliko, zato je vzpon kljub gazi, ki se je vlekla skoraj do vrha, nadpovprečno naporen. Izžel nas je bolj kot marsikatera daljša in višje potekajoča tura. Vzpon vam bo gotovo olajšala priprava kož, tako da se bo nanje prijemalo čim manj snega, in uporaba čim večjih "košar" na palicah.
Smuka je bila dobra, sneg pa v gornjem delu ni pretežek. Ker smo pri spustu izbrali nepreverjeno varianto, a pri tem nismo bili ravno uspešni, sta nas ujeli tema in megla, vendar pa je snežni rodeo v dolino zaradi obilice snega bil "mehak" in s tem znosen, pa čeprav ob soju luči.
Še opravičilo: zaradi zamude in nezavedajoč se domnevne kršitve smo kakor mnogi drugi parkirali na oziroma pri letnem parkirišču. Ob povratku nas je sprehajalka prijazno opozorila, da je to prepovedano in da bomo, če nas zapazi kmet, (citiram) "je**** ježa". Kljub temu, da ne poznamo lokalnih šeg in navad, smo vedeli, da se ne obeta nič dobrega, in jo ucvrli v varno zavetje prestolnice, od koder prihajamo najobjestnejši turni smučarji, skrunitelji srednjegorskih malikov in parkirišč, ki to pravzaprav niso.
Zadnja sprememba: 18.01.2023 ob 22:11
