Sončna Rodica
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.100 m
Ja, tale izjemna zima nam pa res ne da miru. Ko bi se po pošteni dozi opravljenih smukotur spodobilo z mirno vestjo prisloniti smuči v kot do naslednje sezone, nehati čitati hvalospeve lastnim podvigom na Snežaku, mora ubogi smukoturni par Ž&M, ki se je že v celoti prelevil v podobo zagnanih biciklistov na gorcu in cestaku, zaradi tečnarjenja prijateljev, da pojdimo, ah no vendar, še skupaj na kakšno lepo pomladansko turo, razjahati velociped in spet stopiti na smuči ter se povzpeti na pred dvema dnevoma sveže zasneženo Rodico. In to po 92,2 km in 1705 višincih, ki sta jih Ž&M odbrcala na biciklih po primorskem delu STKP dan pred tem ter nabrala pet krvavo prisluženih STKP štempljev.
Šesteroglava kompanija se torej zategne v bohinjske konce, z avtomobiloma pririne po precej razdrapani cesti iz Laškega Rovta do skoraj popolnoma zasedenega parkirišča Javorje in odkoraka po Bukovski dolini proti Pl. Suha. Nad skokom stopi na smuči in jo v čudovitem sončnem vremenu, ki pričara prelestne razglede na zelene doline in kraljestvo belih gora z očakom Triglavom nad njimi, mahne čez Zadnjo Suho na greben in po njem na vrh. Snega je še v izobilju, akoprav je že moč uzreti kopnine na prisojnih legah.
Ker si v povprečju več kot pol stoletja stara druščina nadvse rada privošči urico ali dve podaljšanega spanca in zategadelj ne slovi kot rana turnosmučarska pasma, se na vrh privleče dokaj pozno, ko jarko sonce že veselo mehča sneg. In ker splošna in specialna turnosmučarska aksiomatika veli, da s sonca obsijanega vrha ni mogoče po plundri odsmučati prej, preden turni smukač v poletni vročini in potu svojega trupla ne prisopiha nanj, je temu primerna tudi smuka. Okrog poldneva se kompanija med zadnjimi požene po bregu nizdol in zahvaljujoč večdesetletnim smukoturnim izkušnjam dokaj suvereno zasuka smuči po zmehčanem snegu. Zaradi povečanega tornega koeficienta med smučmi in južnim snegom (> 0,08) je sicer potrebne nekoliko več muje, a vobče je kompanija povsem zadovoljna z likovno dovršenostjo, slogovno izvirnostjo in izpovedno močjo lastnih vijug, ki bodo ostale kot umetniški turnosmučarski artefakt zapisane na širokih pobočjih Rodice. Žal le do naslednjega dne, ko bo sonce opravilo svoje. Pela presega pričakovanja in zmehčan sneg se izkaže za izvrstno turnosmučarsko podlago do Pl. Suha. Potem šesterico pogoltne hosta, kjer svobodo smukoturnega izražanja omejuje drevje, okrog katerega mora turni smukač, ako ne želi trdega in bolečega srečanja z lesom, vešče krmariti smuči. Zagotovo nihče ne dvomi, da naša šesterica te veščine ne bi obvladala z odliko. Najpogumneši odvijugajo celo čez skok in po petih minutah hoje, ko dokončno zmanjka snega, veseli prispejo na parkirišče.
Za vse, ki danes niste stali na Rodici, so uživali Nada, Aleša, Živa, Gregor (prvi mož UL in med njimi zagotovo najboljši turni smučar), Boštjan in Miha. Iskrena zahvala tudi modri oblasti, ki je oštirjem končno dovolila odpreti lokale, da se je tura lahko končala tako, kot se spodobi, ob piru in pici.
Zadnja sprememba: 10.05.2021 ob 21:12
Poglej si še
Kanjavec v maju
ZELENO, BELO