Pojdi na glavno vsebino
Dodaj opis razmer
Trenutne razmere

Smučanje v severni steni Planjave

Metod Škarja
Kamniško-Savinjske Alpe | Planjava | Severna stena, Vesina na Jarčje zelenice, do 1800 vm

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m

Zgodovina tega "podviga" je taka, da sem že leta 2013 ugledal možno smer spusta čez severno steno Planjave s prehodom spodaj iz stene v Grlo, preden se stena prevesi v spodnji prepadni del. Zima 2014 je kmalu na začetku gore in stene na debelo "oblepila" z vlažnim snegom, ki je tako ostal do pomladi. Žal je potem tudi padal dež in čez to naredil ledeno skorjo. Kasnejši sneg je to deloma prekril, deloma ne. So pa takrat bile razmere oziroma izredno dobra zalitost v ključni strmi rampi eventuelnega spusta. Tako sva se z Janezom z odseka sredi marca odpravila v steno. Od blizu se je izkazalo, da je v ključni rampi naklonine 50 stopinj (kotomer) 10-20 m čistega ledu. Zato sva zaključila v stranskem žlebu pri skalni zapori na ca. 1700 vm in od tam tudi odsmučala. Kolaž slik od takrat je tudi prikazan.

Ta strma skalna rampa s pragovi je del smeri Palouz-Tschada, le da se s prehodom iz Grla izognemu spodnjemu najbolj prepadnemu delu, izstop iz nje pa je na Jarčje zelenice sredi stene. Po tistem sem praktično vsako leto gledal za razmerami tam, ki pa se do letos niso ponovile. Navadno je bilo v rampi mnogo premalo snega; pogoj zgleda je, da pade vlažen sneg, ki potem otrdi in ostane kljub vetrovom. Letos kot rečeno, pa je rampa spet narejena, sicer slabše kot takrat in se kažejo skale, pa vendar. Vedel sem tudi, da prva večja odjuga razmere tam takoj pokvari. Tudi nekaj nižje so večmetrski prečni skalni pragovi, ki so pokriti le ob veliki količini snega. Zadnjič sem razmere videl v nedeljo z Latvice, ob napovedanem vedno toplejšem vremenu pa mi je bilo jasno, da so jim šteti zadnji dnevi.

Ker sem zadevo od spodaj že dobro poznal, sem se pristopa in spusta lotil od zgoraj. Pristopil sem čez Škarje, pod prvim vrhom na prvo škrbino in potem na vzhodni vrh Vilic, z njih plezanje dol in prečka pod zahodnim vrhom Vilic in v škrbino med njim in glavnim vrhom Planjave. Že to je bila cela odisejada gor-dol, smuči na rame in na noge kar nekajkrat. Oprema je bila tudi alpinistična, poleg dveh cepinov, privezanih za pas, tudi 30 m prusika in dva snežna klina, če se v rampi kaj zatakne.

Zaradi dolgega dostopa sem s spustom začel okoli 16h, kar pa je ravno prav, ker takrat sonce posije v zgornjo rampo in sneg vsaj malo zmehča. Iz izkušenj vem, da pri jasnem čistem vremenu sneg na severnih straneh na višjih višinah mogoče popusti, če je temperatura vsaj okoli 10 stopinj nad ničlo. Sreda je bila po vertikali že zelo topla. Vseeno je sneg na severnih straneh ostajal suh oziroma trd, razen kjer ga je dobilo sonce, kar sem si dodobra ogledal že pri vzponu na Škarje (in tudi malo podvomil, kaj bo tam).

Smuka po rampi dol je bila odlična in res strma. Strmina ni nikjer pod 40, polovica je okoli 45, vmes tudi 50. Zgoraj se držim desne dol gledano, kjer sonce površino ravno prav omehča. Drugje je, kot smo že poročali s severnih strani, trdo, fajn grifig, tudi še nekaj malo mehkejšega zastrugastega snega, pa ledene plošče, ki pa so tudi vozljive. Sem sonce skoraj ne pride, tako da ni težav s kako sončno skorjo. Sprva gre rampa naravnost dol, potem pa zavija proti levi. Tam je strm prehod in spust dol okoli 50, kjer so poleti gladke skalnate plošče (Bele plati, III). Naprej dol sta dva prehoda čez zelo strme poledenele plazne stožce pod grapami iz vršne stene. Tu je strmina sezonsko odvisna od količine snega, letos ga je res veliko. Obakrat sem se umaknil nazaj in nižje spodaj našel prehode, sicer podobne strmine, a z bolj "normalnim" snegom.

Potem sledi iskanje strmega prehoda v omenjeno rampo. Spodaj so Jarčje zelenice zelo obširne in hitro si predaleč v napačno smer. Stvar sem si neštetokrat ogledal iz raznih zornih kotov, a ko si tam, je vseeno vse drugače. Predvsem je vse skupaj precej bolj strmo, kot sem si predstavljal. Najprej grem en graben preveč v levo in tu bi hitro prišel do začetka rampe, po kateri poteka Prečenje S stene Planjave in se da splezati na Kamniško sedlo. Potem se vrnem in po nekaj spusta čez (bolje rečeno med) manjše skoke le ugledam tisti rob, za katerim se začne rampa. Nekaj pred njim je še zadnji kratek skok, ki pa je za razliko od zgornjih prehodov preveč trd in leden, da bi tvegal. Tako tu zaključim s smučanjem in smuči romajo na nahrbtnik, dereze pa na čevlje. Sam snežni raz je zelo strm na obe strani in edina varianta tu bi bila izkopat poličko za prehod s smučmi. Na drugi strani pa rampa spet izredno strma, 50, mestoma 55 (mogoče bi bilo povsem zgoraj manj, če bi bilo manj snega).

Po rampi plezam navzdol. Tu se razmere začnejo hitro spreminjati. Na tej strani je sneg južen, a v zgornjem delu še kompakten. Spodaj postaja vedno bolj nepovezan. Kjer se kažejo skale, je treba previdno plezati med njimi, kjer je več snega. Potem pride zadnji skok, ki pa je precej strmejši in snega med skalami precej manj. Tu vse skupaj še precej slabše drži. Če bi tu prišel čez, bi imel prosto pot do Grla po terenu, ki ga poznam od prej. Tako pa ocenim, da bi bilo tveganje preveliko. Sneg tudi ni kvalitete, da bi v njem z gotovostjo uporabil snežni klin in se spustil dol. Tako previdno plezam nazaj gor in v glavi mi počasi zori misel, da se bliža neizbežno, da bo treba prvič v življenju klicati na 112. Da bi klical tu, ne gre. Po tem snegu se je treba ves čas gibati, ker se pod nogami stopinje tudi že podirajo, cepini pa gotovo ne bi zdržali polne teže, so le opora. Tako splezam gor na snežni raz do macesnov, se tam varno namestim in sledi omenjeni klic (po GPS profilu kasneje vidim, da sem se spustil in plezal nazaj za celih 140 vm). 10-20 let nazaj bi gotovo plezal tistih 500 vm nazaj gor in sledil bi nočni sestop, v tem primeru najbolj enostavno v Kamniško Bistrico. Tako pa sem od plezanja gor pošteno premočen, že kar dehidriran in plezat naprej gor bi bilo tvegano čisto z vidika zmogljivosti. Helikoper pride v okoli 30-45 minutah, ker gre vmes še po reševalca s celjske izpostave GRSZ. To je kar pomembno, ker lahko po bližnjih smereh natančno opišem kje sem, tudi višino 1800 vm. Pa vseeno pilot, ko že vidim luč helikopterja, sprva zavije proti bolj logičnim koncem, to je pred Rjavčkim vrhom proti Škarjam. To potem po telefonu hitro rešimo.

Odpeljejo me v Šentrupert (mimogrede, enkrat vmes se mi je odprla zadrga predelka in ključ avtomobila je odletel ali ostal nekje na Planjavi). Tam me potem prijazni reševalec odpelje k sebi domov, kjer me pogostijo in debatiramo, ko čakam, da me žena in sin prideta iskat iz Ljubljane. Tako da se s tega mesta vsem še enkrat zahvaljujem, tako za reševanje kot za gostoljubje potem. Je bilo pa tako, da 10 min kasneje helikopter ne bi več poletel.

Če pa ocenim sam spust, ne vem, če imamo kje tu v bližini toliko odprtega strmega smučanja v taki dolžini in višini. Prav škoda, da se to zaključi sredi stene. Je bilo prav navdušujoče. Po mojem vedenju je to bilo prvo smučanje v zgornjem delu te stene (v spodnjem, pa kot rečeno, marca 2014). Sam spust po rampi pa je v dobrih razmerah ob primernih predpripravah (prečka okoli raza) možen, za kakega ekstremista verjetno tudi v razmerah, kot so (bile?). Večina smučanja je v okviru plezalne smeri Prečenje S stene in če bi nadaljeval v napačni smeri še nekaj več dol, bi bil ta del v celoti presmučan. Rampa in del pod njo pa je del smeri Palouz-Tschada. Ta del z grapo zgoraj in s skalnimi pragovi je ocenjen III.

Varnost, občutki? Za tako steno je treba imeti alpinistične izkušnje, ne glede na smer plezanja oziroma smučanja. Pred vstopom stiska v želodcu, še posebej, ko prej drugje vidiš, kako je na teh straneh vse trdo. Ko začneš, to mine. Osredotočenost je 100%. Kot sem napisal na AO forumu: "Ja, ene stvari je najbolje v popolni koncentraciji narediti tako (t.j. sam, op.p.). Janeza (K.) nisem hotel moriti med tednom, da gre zraven za spremstvo." Sem bil pa občasno med spustom v stiku v navezi z bratrancem Janezom. tako da je sproti vedel, kaj se dogaja. Za tole sicer rabiš veliko predvsem alpinistične prakse. Potem se tudi na robnikih na trdem nad prepadi in seveda zraven še s cepinom še dobro počutiš."

  • Vstop s škrbine je lepo zaobljen in brez opasti. Takoj potem pa se prične konkretna strmina.
  • Na koncu zgornjega dela
  • Poševen prehod proti Jarčjim zelenicam. Prvo so spodaj (poleti) poševne skalne plošče z naklonom 50, sneg pa neugoden zastrugast, ob steni pa zelo trd. Bolj stran proti osončnemu delu najdem razmere za par zavojev. Naprej dol pa so neugodni strmi ledeni prehodi čez plazne stožce.
  • Pogled nazaj čez ta del. Marsikaj se sveti, a ni rečeno, da se po tem ne da dobro zaviti.
  • Jarčje zelenice so obširne. Začne se iskanje prehoda na raz in rampo. Tam naprej spodaj pa se da izplezati na Kamniško sedlo. Smučal sem še en stožec predaleč tja in je bilo treba prečiti nazaj.
  • Ni 1. april :)
  • Levo: ena taka vmesna ustrmitev, tu s primernim snegom za spust. Desno: daljša prečka nazaj v pravo smer je mestoma izgledala tudi takole.
  • Desno: nad tem, podobnim ostalim, a tu trdo ledenim skokcem, se je končalo smučanje (slikano z raza). Levo: Takoj levo pa je že bil oster snežni raz in za njim rampa. Prečka nanj pod malim rušjem na razu.
  • Pogled s snežnega raza dol. Prvo zelo strmo do macesnov, potem pa desno. Do teh macesnov sem potem priplezal nazaj. Kjer se spodaj vidijo skale, je pričelo postajati neugodno.
  • Kolaž slik iz rampe. Spodnja levo kaže skale, kjer se je še dalo. Potem pa je sledil še en skok, z bistveno manj snega ter slabšim.
  • Kolaž slik z 9. 3. 2014. Na dveh spodnjih slikah je levo rampa z ledenimi odseki (rumenkasto), desni žleb do skalne zapore pa sva odsmučala. Na prvi sliki je pogled v steno po prehodu iz Grla.
  • Slika tri dni prej z Latvice. Roza je smučanje, rdeče na derezah, pikčasto rampa za robom, zeleno je spodnji del, rumeno pa točka

Zadnja sprememba: 02.04.2021 ob 13:46

Povej naprej:

Poglej si še

Od ledišča do poletnih temperatur

Od ledišča do poletnih temperatur

Julijske Alpe | Cmir | JV vesine
Andrej Terčelj
PRVOAPRILSKA

PRVOAPRILSKA

Julijske Alpe | Mala Mojstrovka | na Drevesnico
Maja Lušina

KOMENTARJI

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...