Trenutne razmere

Silvestrsko poletje nad Spittalom

tor, 31. dec 2019

Benjamin Dobnikar

Visoke Ture, skupina Ankogel-Reisseck-Hafner | Gmeineck

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.600 m

V letu 2019 sva si z Andrejem zadala še eno dolgo, resno turo. Na seznamu so bili Nocki ali pa, kot se je na koncu izkazalo, Gmeineck s svojo prostrano, ne preveč strmo in varno streho.

Štart zgodaj iz Ljubljane, tako da sva bila ob 7:45 pripravljena za hojo, vendar nisva bila prva. Na parkirišču sva srečala še brata Šegel, tako da smo potem bolj ali manj skupaj hodili vse do vrha. Parkirišče se nahaja nekaj sto metrov naprej od turistične kmetije Kolmwirt. Od tam naprej je cesta zaprta (zapornica), vendar bi bilo z verigami prevozne še vsaj kakšne 4km ceste, skoraj do Kohlmaier Huette. Zaradi premalo snega smo se po cesti najprej odpravili kar peš, v pohodnih čevljih, ki smo jih nato pustili kar pri neki baraki ob poti, ko je bilo snega na cesti dovolj za pancarje in smuči.

V prvo pobočje sva se zapodila s smučmi a kmalu ugotovila, da je ljubezen do ostrih robnikov še toliko goreča, da sva jih ponovno snela in jih nesla na nahrbtnikih. To pobočje je sicer ob zadostni količini snega (in pa spoloh KAKŠNI podlagi) smučljivo, vendar je bilo tokrat polno grmičkov, trave, skalnih bomb in podrtih dreves. Smuči sva zares dokončno nataklnila šele skoraj na 1800m.

Nato se začne snežna avtocesta po neskončnem pobočju Gmeinecka, ki naju je včeraj zaradi tropskih temperatur pošteno dehidrirala. Ža na parkingu ni bilo mraz in temperatura se je nato samo dvigala, na vrhu bi bilo tako, če ne bi sem ter tja zapihal šibak veter, prav poletno vroče. Za nami sta prišla dva Škofjeločana v spodnjem perilu in v tisti situaciji sta izpadla bolj normalna kot pa mi, ki nismo sneli goretexov. Na vrhu čudoviti razgledi na Julijce in Karavanke in na drugi strani na Visoke ture, skupaj je GPS naštel skoraj 1600m višinskih metrov vzpona.

Smučarija je bila solidna, najprej nekaj metrov trdega snega, potem pa skoraj 600m spomladanskega srenjca, nižje pa je bil sneg zelo težak in razrit, tako da so noge pošteno pekle. "Pri podrtem drevesu" sva ponovno snela smuči in jih tovorila do Kohlmaier Huette, tam ponovno po zasneženi cesti nekaj km nižje, preobuvanje v čevlje in do avta.

Tura je bila prava garaška, a uživaška avantura. Na sosednjem severnem pobočju sva ugledala tudi čudovite kuloarje, ki bodo cilj kakšne od naslednjih odprav.

Srečno 2020!