Trenutne razmere

Še ena sirota....

ned, 9. maj 2021

Aleš Rotar

Julijske Alpe | Vrh Hribaric

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.400 m

Ture so take in drugačne, izkušenemu krmarju ni v krvi, da bi se odpovedal takim in drugačnim zamislim. Tudi letos, ko je smukoljuba zima tako lepo tlakovala pomladno podlago, še zdaleč nisem izčrpal vrste zamisli v domačih gorah.

Vrh Hribaric je en tak sirotek, bi se reklo. Skoraj 2400 metrov visok, ponižan ob mačotu Kanjavcu, z dvema skrivnostnima dolinama, Mišeljsko na vzhodu in brezimno na zahodu, z izredno lepimi prehodi dol proti Jezercem in Krstenici. Ni bil prvi poskus, letos smo v megli, vetru in snegu že odvili na Prevalski Stog. Včeraj sem si za tisto odločitev čestital.

Zjutraj sem s parkirišča na Blatu po (jasno) blatnem in do nerazpoznavnosti devastiranem kolovozu nosil dilce do 1400, potem pa z olajšanjem drsel skozi gozd, tam je v senci in mrzlem zraku ostal kakšen meter trdega snega, lepo, pametno sled je potegnil en lokalni poznavalec. Krstenica se je že zbudila v jutranje sonce, s preddverja me prijazno pozdravita uživača, meni se pa mudi po trdi prečki na Jezerca. Hitro in dosti lažje kot v visokem pršiču sem odšprintal proti planini, a vedno bolj sem se oziral proti Ogradom, Debelemu vrhu in Stogoma, pa posameznim obronkom, glavam in robovom, od koder je včeraj, malo pa tudi danes letelo dol. Letelo, konkretno, do podna, plazovi južnega snega, tudi kamni, vejevje. Dvakrat sem tako snemal smuči, a nisem se pritoževal, še manj čudil, saj je maj. Od povsod je dišala pomlad, rušje je neumorno hlastalo za soncem, zemlja in skale so se segrevale. Nad Jezercih, na 1700 okoli devete ure sem že začutil, da se pod smučmi sneg značilno spomladansko ugreza. Sneg pozno pomladi drugače popusti, malo zahrešči, potem pa se kot skorja suhega kruha ugrezne. S pogledom sem tipal linijo, dolina je od blizu bolj arhipelag rušnatih glav s kakšnim macesnovi okraskom. Podoba raja.

Z napako: na 1900 še zadnji ostanki hladu izpuhtijo v dopoldanskem soncu, kjer je novi sneg je še posebej zdrizast, ni prekristaliziran in začne se izločilna tekma, ki jo bom do 11h do vrha izgubil Vprašanje je samo, kje v labirintu glav in dolinic je najvarnejša pot proti vrhu. In predvsem: kje bom smučal dol.

S hrbta na zahodu leti, rušje se osvobaja snega, najdem lep prehod na razgledno glavo. Povzpnem se na hrbet nasproti čudoviti steni Škednjevca, dolina pod njim je kotel. Vidim kanjavško transferzalo, tudi tam se v dolgi prečki očitno kar fino predira, s predvrha pa je priletela konkretna pošiljka, verjetno opast. Pridem celo previsoko na predvrh, proti samemu Vrhu Hribaric pa se povzpnem od zahoda. Zadnjih 20 metrov je strmih, mokra vehtica je na vrhu, zato sname dilce, prekopljem se čez in ko zabrišem Ripice čez rob, me prvi pozdravi sam Triglav. Potem se samo usedem in gledam, gledam. Kanjavec je močno obljuden, celo v Mišeljsko dolino vodi ena jutranja smučina, lepo krmarjenje! Večina je že odsmučala dol, veseli so »kot radio«, ko sedijo na koncu prečnice, preden s spustijo v Laz, posebej eno zgovorno v rahlem zahodniku slišim ves čas;-).

Ne veselim se brezskrbnega vijuganja, imam celo malo treme, pozorno odpnem varovalo na ročici airbag nahrbtnika. Sam sem in še posebej moram paziti, tu je lepo, a ne bi čakal pod dekco do konca julija... Z vrha na zahod gre strmo v dolgem esu v gnilcu, geronimoooo, potem pa dobrih dvesto metrov pravega bohinjskega masla. Rip rip, 106, hehe. Nad kotlom razmišljam, ne upam v mehkobo osončene flanke in se odločim poskusiti kar se da visoko pod žarečimi stenami. Veht ni več, skoraj kopne so čudovite plošče in stebri v soncu. Ko se spustim in naredim poskusni zavoj, kar padem do kolen v brozgo, očitno je v kotanje naneslo ves novozapadli sneg, ki je lepo zgnil. Splazim se pod steno, podrsam po kamnih in kot po jajcih prečim levo dol. ŠŠŠŠŠŠŠ, slišim za repi in do rebra se ne ustavim. Potegnil sem rajsfršlus, dobrih 30 centimetrov globoko, kakšnih 50 metrov v širino pa vse do podna. Nekaj šleparjev, bi rekel. Do balvanov spodaj je vabljivo, a se še naprej držim pod steno. Spet ŠŠŠŠŠŠ, ne ustavljam se in šele v dnu, ob veliki skali se oddahnem, s tahudga sem ven. Za popotnico se še glavica na drugi strani glasno otrese snega in kamna. Potem gre, ne morem reči, da leti, bremza. Trdo delo, daljši, enakomerni zavoji, prefinjen nagib Ripstickov na položnem in počasno, a močno razbremenjevanje. Ni nevarno, je pa »atleh«, v snegu je že veliko prikritih lukenj in rušnatih pasti, sneg je premočen, rastlinje se peha na sonce. Zadovoljen prismučam na čudovita Jezerca. Ker sem sam, se lažje prisilim takoj potegniti še do Krstenice, prečka, stokrat prekleta, je že južna, spet dvakrat snamem smuči zaradi kamenja v plaznici in poštamfam tistih nekaj metrov do planine, telohov in rušnatih blazinic. Prek planine in po fenomenalnem snegu skozi senčni gozd, sledeč jutranji smučini odvijugam do potočkov, ki na koncu snega vrejo iz tal. Na odličnem menjalnem mestu se moram ustaviti. Vsi ki šimfate bohinjski turizem, oglejte si zadnjo sliko, kako se dela! Ker me ob treh čaka kranjska in tenstan krompir, z veseljem, na koncu pa tudi brez njega, po blatu odkolovratim na Blato.

So take in drugačne ture, tale je bila posebej lepa. Niso vedno metri in stopinje naklona, včasih je pravo veselje začutiti, razumeti goro. Njej je vseeno, a pravi krmar se mora z njo pogovarjati, razbrati, kaj mu sporoča. Potem je vedno #alwaysgoodtimes.

PS: doma sem se v ponedeljek oddahnil, da ni bilo ob teh razmerah pri nas v gorah kakšnega.....