Samotar
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.500 m
Sredi tedna in na hitro za turo težko dobiš kompanjona. Potem si moraš pa sam izmisliti turo, ki ni predaleč, kjer ni treba nositi dilc do snega itd.. V teh okoliščinah to ni enostavno.
Z Zvoha sem na planino Dolga njiva odsmučal po severozahodni grapi. »Brežine« grape so večinoma oguljene do rahlo poledenele skorje, na kateri pa so robniki dobro prijemali in se ni predirala. V »koritu« grape je napihan suh sneg, ki pa je ponekod trd ponekod pa zmehčan, zato sem se mu izogibal. Nekaj je tudi plazovine. Na okoli dveh tretjinah sem zapeljal in grape in naredil prečko do Planine Dolga njiva.
Od planine do vrha je »klasika«. Napraviti je treba nešteto ovinkov v razbrazdanem konglomeratu buhteljčkov. Večji poravnani flanki sta le nad planino in na vrhu. Snega je precej že na planini z višino pa več kot dovolj. Ruševje je dobro prekrito, ne ovira smuke in se ne vdira. Pred zadnjim sneženjem je očitno kratek čas deževalo tudi nad dva tisoč metri, tako da je ledena skorja, ki pa se je pri hoji centimeter ali dva predirala, skoraj do vrha.
Na vrhu sem moral nekaj časa čakati, da je velik oblak, ki se je od nekje pojavil, odtaval stran, saj se v difuzi ni videlo skoraj nič. Potem sem lahko dokaj elegantno odvijugal nazaj na planino.
Vračanje na Zvoh po grapi, ki sem jo zvozil dopoldne, je bilo nekoliko napornejše kot sem pričakoval, saj se je kar globoko vdiralo.
Ves dan nisem srečal nikogar, niti ni bilo nobenih sledi, da bi se kdorkoli zadnje čase motal tamokoli.
Zadnja sprememba: 13.03.2024 ob 19:22
Poglej si še
Bolje ne gre
Popoldansko žlebarjenje
