Samota Jalovca
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 910 m
Ob modrovanju pri planiranju ture smo bili precej skeptični, kakšna, če sploh, bo zavoljo športnega dogodka v Planici dostopnost doline pod Poncami za ne-obiskovalce dogodka. Naši dvomi so se, globje, kot smo prodirali v Planico, razblinjali, dokler smo naposled židane volje parkirali tik pred tekaško progo, ki vodi v Tamar. Vzpon je do strmejšega dela vršnega dela doline potekal na psih, ob zmeraj pogostejših zdrsih (nizke temperature držijo večino snežne odeje trde in ponekod zaledenele) pa smo presedlali na jeklena ozobja. Vzpon skozi Ozebnik z smučarsko opremo na grbi, z nekajkratnimi prilikami izmikanja manjšega padajočega kamenja. Tega je sicer po celem koluarju kar nekaj razpršenega, tako da ni moč pričakovati, da ob spustu ne bo abrazije na smučeh. Izhod iz Ozebnika odpre nov svet, poln sonca, vročine in južnega snega. Vzpon smo zaključili na terasi pod vršni delom Jalovca.
Spust na začetku mehak, odjužen, skozi Ozebnik pa lepo trdo, grifik, tako da ni hude bojazni za zdrs. Po dolini razmere tako-tako...zgoraj trdo, nekje ledeno in razbito...tako da nogam ni prizanešeno. Nižje pred izravnavo doline zahrbtna skorja, nato pa ob prehodu na sonce skoraj takoj gniloba, po kateri je smuka nič kaj mila.
Dan smo preživeli v samoti, saj od koče v Tamarju naprej (včeraj močno obiskana) ni bilo zaslediti drugih gornikov. Pela je sicer zvezna do parkirišča v Planici.
Zadnja sprememba: 18.09.2022 ob 08:59
Poglej si še
Kraljičina so(n)čna, zasnežena razpoka
Na Planjavo iz Lučke Bele